Po narodnem veselju uvrstitve na SP v Koreji/Japonskem sem se domislil, da bi slovensko nogometno pravljico opisal v knjigi. Dnevnikovi šefi so prikimali, knjigo smo s sodelavci naredili v rekordnem času. Ključen je bil seveda Srečko Katanec, takrat "nogometni bog Slovenije"! Po nekaj zapletih je Dnevniku in meni odstopil svoj osebni arhiv fotografij in se odrekel slehernemu nadomestilu za to: "Dajte nekaj v dobrodelne namene pediatrični kliniki..." je bila njegova želja oziroma zahteva, Dnevnik je temu sledil. Tu pa se glavna zgodba šele začne: NA PEDIATRIČNI KLINIKI SO SI OTROCI ZAŽELELI ZA MIKLAVŽA OBISK SREČKA KATANCA, A ŽAL GA NISO USPELI DOBITI, KER JE IMEL TAKRAT RES OGROMNO OBVEZNOSTI. KO JE PRIŠEL NEK DRUG ZNAN ŠPORTNIK, SO BILI OTROCI RAZOČARANI. OB KLICU Z DNEVNIKA, DA BO SREČKO KATANEC PRIŠEL OKOLI BOŽIČA IN PRINESEL ŠE DRAGOCENO PRIDOBITEV ZA KLINIKO, TAM ZAPOSLENI NISO MOGLI VERJETI RAZPLETU ZGODBE. KER SEM BIL SAM ODSOTEN OB OBISKU, LAHKO SAMO ZAPIŠEM PRIPOVEDOVANJE KOLEGOV: OTROCI SO BILI OBJOKANI OD SREČE, KER JE PRIŠEL DOBRI MOŽ SREČKO IN URESNIČIL ŽELJE OTROK, KI SO JIH SPRVA ZAUPALI DOBRIM MOŽEM...Tudi meni je bilo lepo pri srcu, da je njegovo in Dnevnikovo darilo osrečilo otroke, sam pa sem ob izidu knjige vzel nekaj izvodov, kupil Pri Ančki potico in vse to odnesel Katančevim (doma je bila soproga Romana) na dom. Potem je zazvonil telefon in na drugi strani je bil - Srečko: "Pazi, to je u redu..." je rekel za knjigo in lepo poglavje svojega novinarskega življenja sem sklenil na zelo lep način.....