Danes se morda sliši smešno: takrat je bil Katanec "bog"! Klanjala se mu je Slovenija, peli smo tisto "Slovenija je šla naprej!", v Koreji in na Japonskem so čakali na čudežno Slovenijo, ki je v Romuniji postala udeleženka SP 2002. In meni je - točno ne vem kdaj in kje - šinila v glavo zamisel, da naredim (ne napišem, poudarjam) knjigo o tem, kako je nastal slovenski nogometni čudež. **Najprej je bil delovni naslov "Srečko", ker je bil slednji dejansko poosebljanje vseg kar se je dogajalo. Poznal sem ga, ker sem kakih 30 let "pustil" v nogometu in najprej sem poklical njega. Dobiti takrat njegovo telefonsko številko, je bil mali čudež. Zaradi stotin klicev, ni dvigal nikomur. Skoraj nikomur. Ko sva se slišala, je bil skeptičen kot vedno do novinarjev. Na koncu sva se dogovorila, da se dobiva v Tivoliju, lokalu pod tribuno... in se je začelo. Nato je bil na vrsti Dnevnik kjer je bil urednik upokojeni Zlatko Šetinc, ki je bil od nogometa tako oddaljen kot Slovenija od SP v nogometu dokler smo bili še del bivše države! Direktor je bil Branko Bergant, ki sem ga poznal z Radia Slovenije, njega je zamenjal Branko Pavlin, desna roka Bojana Petana....**Ko sem predstavil zamisel Zlatku Šetincu, mu je bila očitno všeč...in tako je steklo: v silno kratkem času je bilo treba narediti koncept, opredeliti vsebino, najti prave fotografije, sogovornike ipd. Kaj takega sem počel prvič, ampak bilo mi je lažje: nogometno sceno sem poznal, knjiga pa ni bila nikdar mišljena kot kako literarno delo ampak kot posvetilo uspehom...ZAPLETLO PA SE JE ŽE PRI IMENU..O TEM PA PRIHODNJIČ!
