Potem, ko je Mladen Rudonja prestal pot "od bedaka do junaka" in popeljal Slovenijo v Bukarešti v Južno Korejo na SP v nogometu, sem se odločil napisati knjigo. Ker sem nogometni človek, sem jo želel poimenovati Srečko z nosilno temo o "vojskovodji nogometne osamosvojitve" kot sem kasneje Katanca imenoval. Malo je dvomil, malo se je upiral - mi pa smo pri Dnevniku začeli v naglici pripravljati knjigo. Ko sem neke sobote končal obisk v okolici Kranja, ki je okoli 21. ure zazvonil telefon. NIKDAR PREJ NI SREČKO KLICAL, VEDNO SEM DO ONEMOGLOSTI KLICAL JAZ - JE BIL PAČ BOŽANSTVO ZA SLOVENCE, VSI SO GA HOTELI..."NA BO BLO NOBENE KNJIGE!" SEM ZASLIŠAL IZ SLUŠALKE, KI MI JE SKORAJ PADLA IZ ROK. Sredi priprav je naš selektor "presekal" in se odločil, da ne bo sodeloval pri knjigi. Zaman so bila moja prepričevanja, novinarjev preprosto ne mara in jim ne zaupa: "Pa lahko narediš knjigo v tretji osebi? Ne bo nam on odrejal ali bomo naredili knjigo!" je bil odločen Zlatko Šetinc, urednik Dnevnika. In smo nadaljevali, jaz pa sem se v polčasu neke tekme Olimpije za Bežigradom srečal s Srečkom. MALO JE SPREMENIL SVOJ NE - PRISTAL JE, DA SE OGLASIM PRI NJEM V TACNU S TISTIM, KAR BOM O NJEM OBJAVIL V KNJIGI....Mlatil sem po tipkovnici in potem kakih 14 strani tipkopisa skupaj s fotoreporterjem Tomažem Skaletom nesel h Ktanačevim. Doma je bila vsa družina, gospa Romana na moč prijazna, Srečko še vedno precej "rezerviran"... (prihodnjič naprej: solze otrok na pediatriji....)
V knjigi je Srečkovo zasebno življenje tudi prisotno...sicer ga skrbno čuva pred javnostjo!