Koloko let smo se pripravljali, da bomo neokč pripravili SP v nordijskih diciplinah? Kolikokrat smo bili neuspešni? Kako smo bili srečni, da se nam je na koncu posrečilo? Koliko milijonov smo porabili za lišpanje snežne kraljice pod Poncami? Koliko znanih in neznanih je pri tem modrovalo, pristavilo svoj lonček, se trkalo po prsih? Koliko različnih obljub in zagotovil je bilo o tej enkratni priložnosti na področju promocije, turizma in kajpak - športa?
Rezultat je viden na fotografiji. Žal. Pa ne, da bi bil edini tak. Slovenci smo od nekdaj previdni ob obljubah - bolj verjamemo podatkom. In cenam. In računom. Ko se je odvila spirala (pre)dragih vstopnic za tuje goste, so šli slednji spat v Trbiž. Take cene pa nismo pripravljeni plačati niti planiški rodoljubi: konec koncev nam trenutne razmere redčijo evre v žepu.
Obeta se torej turistično&poslovni minus. Ali vsaj odstopanje od pričakovanj. Trdim, da ne bo nikdar analize na področju kjer se včasih poskusim tudi sam: UPRAVLJANJE Z MNOŽICO, JAVNOSTJO JE HUDO ZAHTEVEN POSEL. NE MOREŠ LJUDI FARBATI VNEDOGLED. NE MOREŠ TRDITI, DA JE BELO, ČE JE VSAJ SIVO ALI ČRNO. ŠPORTNA PLAT TO NAJBOLJ PONAZARJA: KANDIDATKA ZA KOLAJNO V TEKU POSTANE BIATLONKA ČEZ NOČ "I NIKOM NIŠTA" KOT BI REKLI NEKDANJI BRATJE. PRI PUNCAH, KI SKAČEJO, TRENER NE SPREJME VEČ POTISKANJA V OZADJE, POTEM SE ZGODI MANJ USPEŠNA SEZONA IN POŠKODBE IN...PRI FANTIH PA DEL DRUŽINSKE SKAKALNE DINASTIJE LEPEGA DNE REČE "DOST MAM"...PA NE, DA BI ON JAMČIL KOLAJNO, LE STANJE SE IZ TEGA DA ANALIZIRATI. PRAV LAHKO SMO CELO BREZ KOLAJNE?!
Nedolgo nazaj s(m)o pljuvali arabske organizatorje fuzbalske veselice. Pa so vsem pokazali (pa ne dajem vrednostnih ocen in se še manj strinjam z njihovim ustrojem ipd.), da zmorejo fuzbal brez alkoholnih rajanj. In da lahko prevroče ozračje shladijo na vse načine. Ne dajem jih za noben zgled, razen v temle: priložnost stoletja so izkoristili. Nedvomno.
Jo bomo mi vsaj malo? Javnost, ki prihaja v Planico vedno, je specifična. Zvesta, a se nategovati ne da. Grda beseda, a primerna. Pa je zgodovina jasna, primerjava pa doma kak kilometer stran: odkar ni slovenska smučka v svetovnem vrhu, je gledalcev malo ali nič v primerjavi s "tradicijo smučarskega naroda". Še enkrat: z javnostjo je treba delati. To bi do zdaj morali početi tisti, ki se najraje skrijejo pred javnostjo. V VIP šotor s posebno dovolilnico, posebno hrano in pijačo in občutkom, kako posebni so.
Zato me ne bo v Planico in zato sem prepriča, da bomo na koncu za vse krivi tisti, ki nas tja ne bo in bomo s kavča pač bentili ali slavili. Z drobno opazko: vse to tako ali drugače pa prav mi plačamo...
Miran Šubic, navijač slovenskih športnic in športnikov. Vedno. Vseh. Povsod. Tudi na kavču...