Ker sem bil rojen in vzgojen v Titovi Jugoslaviji naj mi bo dovoljeno vprašanje, ki pa zadeva leto 1980: ko so se posušile solze (žalosti in...sreče), ko je umrl Tito, smo bili "obsojeni" na iskanje voditeljev. Tistih, ki so nekoč s Titom sodelovali in potem prevzeli delčke njegove vloge po vsej bivši državi oziroma novih državah in tistih, ki še danes vzniknejo kot gobe po dežju.

Mnogi se vprašamo, kako lahko diktatorji od Severne Koreje preko Rusije in vse bolj ZDA v tem svetu še naprej vodijo množice. En odgovor je pri roki: z režimom in strahom in novimi sredstvi (manipulacije, medijska diktatura ipd.) je vse mogoče. V Sloveniji smo Tita častili kot drugod - ne več, ne manj. Legendarni obisk Jošta nad Kranjem je dokaz in potrdilo.

A že desetletja iščemo voditelje na demokratične načine, kajne? Ni več izgovorov o vsiljenih diktatorjih in ni več nabora kot je bil včasih. To velja za državo in naše ožje okolje. Na primer: katerega župana ste si res zapomnili? Grosa z bananami v parlamentu? Trilarja s pijansko prometno nesreč? Plenilca Bogataja z milijonsko škodo? O sedanjem ne pišem, ker je eno samo potrdilo in potrjevanje dejstva, da preprosto nimamo ne sreče, ne sposobnosti izbiranja. Karizmatičnost s potovanji po svetu in grumanskimi popadki in osnovnošolskimi zdrsi je pač naša sedanjost. Škoda: vedno smo imeli dober namen, kajne? Priznam: verjeli smo ljudem, ki so preprosto ujetniki svojih značajev in predvsem miselno - povprečneži med povprečneži. To sem pa jaz, ti, vsi mi. Zamujene priložnosti se vrstijo in rad zapišem: nikdar ne rušim nobenega župana, ker lahko pride še slabši. Žal: tudi res pride....

Če odmislimo "strica iz ozadja" kot simbol verige, ki veže partijski sistem z demokracijo, nam v mislih morda ostane še bivši predsednik, ki je iz politične anonimnosti postal politik širokega formata. Kaj je že rekel, ko je analiziral državo po njegovem odhodu: saj se boste pobili med seboj...Ne manjka veliko, ker nam zdaj voditelje igrajo prebarvani komunisti in tisti, ki morajo na počitnice zastonj v prijateljev vikend. Raven vsega tega je v primerjavi z diktatorjem/dosmrtnim predsednikom pač mizerna: ves svet je prišel na njegov pogreb in njega so sprejeli od kraljice do vseh svetovnih šefov velesil...Morda je primerjava slaba in izven časa, a karizmatičnost je tudi lastnost voditeljev, nesporno.

Slovenci in Slovenke nismo Rusi ali Srbi kjer "močne voditelje" najprej slavijo, potem pa jim sodijo ipd. Mi smo narod, ki dobesedno hlepi po - normalnih voditeljih. V Kranju ali Ljubljani si želimo takih, ki bodo delali za nas in ne samo zase in bodo sposobni nečesa kar pa v Sloveniji ni možno: priznati napako. Ko je Tito prihajal na Jošta so pred skoraj pol stoletja razširili cesto. Danes bi mnogi za naše voditelje prisegli, da si ne zaslužijo niti poljske poti.

Čakamo torej voditelja, ki bo znal z osebnim zgledom in delom spremeniti Kranj, da o Sloveniji ne pišem. In če kralju Matjažu pod Peco raste ob čakanju brada, se nam daljšajo nosovi....Zato naj ne bo bogokletno, če se danes spomnimo, da je pred 45 leti umrl Tito.