Naša Kala /že dolgo je v pasjih nebesih/ je besno lajala in me prebudila, ko sem pri prižganem televizorju zaspal v dnevni sobi. Bilo je čudno, a ni odnehala in sem odšel ven, na dvorišče. Na enem od avtov (oba sta bila sicer službena) je gorel plamen v plastični posodici. Ogenj, požig, napad. Kasnejše sporočilo na mojo mobilno številko ni puščalo dvomov: leta 2013 so me skušali zažgati, umoriti....

Poklicni in domači gasilci so reševali hišo, da je ogenj ni pogoltnil. O napadu je bil takoj obveščen vrh policijske uprave, še ponoči sem prejel sporočilo, da bodo storili vse...Ničesar jim v 13 letih ni uspelo odkriti, a mi smo veseli, da smo preživeli. Kala nas je rešila, o tem ni dvoma. Grožnja je bila resna, posledice bi bile lahko blizu tistega kar so mi sicer skušali narediti na več načinov od 1986 do 2026: ustaviti me, utišati me, ustrahovati me...Policijski forenziki so ugotovili posebej vnetljivo tekčino, to je bilo tudi vse.

O šoku za domače ne bom pisal, ker so to osebne izkušnje. Sam sem bil prestrašen, a ne ustrahovan. Preživeli smo atentat, preživeli ogenj v domači hiši, preživeli vse posledice. 13 let nazaj! Naključje, da imam aprila rojstni dan me sili k prepričanju, da sem se takrat še enkrat rodil...ker bi bilo vse lahko mnogo huje. Pa ne jamram, ne smilim se sam sebi. Spomnim se tistih, ki jih je skrbelo zame in tistih, ki niti z besedico, klicem, sporočilom niso reagirali: na primer moje cehovsko društvo iz katerega sem hitro izstopil, poln gnusa do tistih, ki so neke druge napade obsojali - za lokalnega novinarja jim ni bilo mar. Sramotno, a je res.

Dnevnik sem pisal do leta 2019, ko sem sam po svoji volji odšel in kasneje doživel pokoj. Prej in potem sem pisal Trmo.

Danes je torej obletnica. Nikdar se nisem počutil junaka, a trmast sem bil tudi ob neposrednem napasu na mojo družino oziroma ob kaznivem dejanju "zoper življenje in premoženje". Tisto noč nas je hujšega rešil naš kuža, naša črna psička Kala. Njen lajež je bil rešilen, vse ostalo pa pač življenje in novinarstvo kot sem ga razumel in ga razumem: kot poje pesem, sem bil hladen ali vroč, ker če si mlačen, te izpljunejo proč....

Smo v letu 2026, zopet je april, zopet dvojno rojstvo, zopet obletnice in zopet premislek: je bilo vredno? Sem ogrozil družino zaradi tega kar sem in kakor sem počel? Ali sploh znam odnehati? Sem edini slovenski novinar, ki so ga tako napadli, ga smušali prestrašiti in spraviti s tega sveta z napadom na njegovo družino. To pišem zato, ker je to res.

Ta država krivcev ni našla in jih verjetno ne bo. To je zdaj manj pomembno od tega, da sem 13 let kasneje še trmast in da se zavedam, da bom tak tudi umrl. Neskončno sem hvaležen, da smo jo odnesli le tako kot smo jo in ne huje. Ponosen sem na svojo ženo in otroka, ker so bili in so z mano. Vedno. Ni lahko, a je tako.

13. april 2013 smo preživeli in edino kar lahko sporočim je, da me vse to ni ubilo, ne ustrahovalo. Osta sem z vsemi vrlinami in slabostmi, a najbolj od tega - trmast. Več mi ni treba.

Miran Šubic, novinar