Človek mora živeti s svojimi morami, strahovi, usedlinami časa, ki ga je preživel. Nekoč mi je - povsem brez vzroka, osebno sva si bila čisto okej, nisem pa bil boter njegovih otrok ali kaj - lagal v obraz. Ne samo to: za hrbtom me je hotel spoditi iz kluba kjer sem živel svoje nogometno življenje. Zakaj je to počel, ne vem. Zakaj ni zmogel priznati zmote, ne vem. Vem pa, da je bil pripravljen žrtvovati usodo nekega slovenskega kluba, da bi dosegel zmago proti posamezniku, ki mu ni bil (ali pa njegovim oprodam) po volji.

Danes so vsi mediji povzeli njegov stavek, kdo zanj ne obstaja, ker ga je izdal. Verjamem. Ni lahko sprejeti taka ravnanja. Jaz se še danes kdaj zbudim ponoči ob misli na to, kako nas je on in njegovi oprode gledal v nedeljo, kako v Stožicah slavimo zmago proti Olimpiji in se veselimo 7. mesta v uvodni sezoni prve lige - naslednji dan pa nam je poslal sporočilo, da smo že od januarja v drugi ligi. Tisti občutki, ko sem v prepričanju napake, krivde, poraza, sramote stopil pred vse igralce in trenerje, me bo preganjal do konca življenja. Kasneje, a dovolj hitro, sem dojel igro Čeferina&Bratuškove, politike in še koga kjer sem bil edini lustriran iz nogometa.

Nisem se vdal. Ne njemu, ne političarki, nikomur. In napaka, ki naj bi jo zagrešili, je bila samo navidezna: dejansko je šlo za maščevanje meni in klubu, ki je šel mnogim na živce, najbolj birokratom z NZS. So ni omrežili novega predsednika ali je sam dal žig nad vse to, mi ni pomembno. Ko pa danes jamra, kako so ga izdali, se - priznam - niti malo ne istovetim z njim. Ravno nasprotno, spomnim se, kako sem pred točno desetletjem doživel krivico. Tistega, ki bi se rad zdaj delal - pravičneža. Morda tudi je, a ne do mene.

Zakaj ponavljam to zgodbo, staro desetletje? Zaradi tega, ker se vsakič znova spomnim, kako je če padeš med mlinske kamne velikih. Ali "velikih"....In zdržiš kot je zdržal klub. Ko sem pred desetimi leti stopil pred fante, ki so mi zaupali, je bila zame največja nagrada, da smo se fotografirali skupaj - kot eno moštvo, en klub. Priznam, ganilo me je toliko kot me danes ne gane, kako se veliki šefi evropskega fuzbala obkladajo med sabo.

Izdaja je izdaja. Ne glede na funkcijo, "veličino", pomen ljudi, ki jo doživijo. In zagrešijo. Gospod Čeferin, zdaj veste, kako sem se počutil junija 2011. In se še zdaj.