Smo izgubili pet proti nič nekje po lepi nogometni slovenski deželi. Odgovor? Bolje enkrat pet nič kot petkrat ena nič. In smo si oddhanili. Ali pa smo izgubljali serijsko...enkrat, dvakrat, trikrat...in smo rekli: prej ali slej pride zmaga. In je prišla. Tega se naučiš ali pa vsaj učiš v športu: sprejeti poraz. Čestitati boljšemu. Ali pa vsaj - zmagovalcu.
V politiki je drugače. Če čestitaš zmagovalcu, ki je poraženec, si pač smešen. Pa se lahko izmotavaš in izgovarjaš kolikor hočeš. Samo še bolj smešen izpadeš, smejejo se ti v brk in ne samo za hrbtom: poglej tega, kako se je osmešil.
Če to storiš kot navaden državljan, je hudo. Če to narediš kot predstavnik države, je hudo in slabo in vse manj smešno. Ker te povezujejo s tistim kar si. S funkcijo, položajem v državi, ki jo predstavljaš.
Ko se bom zbudil, bom preveril medijske zapise in prebral, da je nekdo čestital zmagovalcu, ki je prej prisegel kot predsednik neke države. In da je nekdo iz mojega okolja zdaj dojel, da ni čez lužo zmagal tisti, ki ga je on proglasil za zmagovalca, ampak nekdo drug.Tako bi bilo, če bi se zbudil kjerkoli, razen v Sloveniji.
Pri nas k sreči vsaj v nogometu ostaja jasno, kdo je zmagal.
