Na slovenski zemlji so se v slovenski vasi sredi Slovenije parizani uprli z orožjem tujemu okupatorju in domačim pomočnikom. Potem so ti tujci, okupatorji in zločinci pobili civilno prebivalstvo in uničili vas. In po logiki novih tvorcev slovenske zgodovine, so za to krivi - partizani!? Ker so se doma borili proti tujcu? Ker so s zem "izzivali" poboj civilistov, nedolžnih kmetov in uničenje vasi?! Vprašanje, ki skoraj povsod v tujini (celo v Nemčiji...) ni potrebno: kdo je za naše izdajalce zgledno vojsko silil k pobijanju nedolžnih? In še nazaj: kdo jih je vabil k nam in kdo je odločil, da je treba partizane in njihovo zaledje (v tem primer Dražgošane in vas Dražgoše) - uničiti?
Po logiki teh zgodovinarjev novega kova, se ne bi smeli upreti tukaj kjer smo doma, ker s tem izzivamo pogrom nad nami? Kje bi se torej morali boriti s tujimi in domačimi okupatorji - v tujini, v tuji državi ali doma, v Sloveniji, na Gorenjskem. Vsa ta novovalovska zgodovina namreč poklekne tam kjer danes poklekne sleherni tudji zavojevalec: od Sirije do Afganistana in Vietnama prej in Slovenije nekoč: kdor s puško pride, ni nič drugega kot sovražnik. Vse ostalo je žal vojna. In politika. Ki je veličala partizane in pozabila na tragedijo vasi Dražgoše. A se je to vendarle spremenilo. Ni pa se spremenilo tole.
Tudi tole se je zgodilo v Sloveniji, v Ljubljani. Skupaj so stali tuji krvniki slovenskega naroda in tisti, ki so jim ti isti dali orožje in uniforme in so prisegli Hitlerju. Danes bi radi njihovi nasledniki to zapakirali v boj za lasten narod in "slovenstvo". Pa je bilo in bo - izdaja lastnega naroda.
Dražgoše so bile in so in bodo slika vojne. Kjer nedolžni res velikokrat postanejo najhujše žrtve. In namesto, da bi "zgodovinarji Janeza Janše in njemu podobnih" bili sposobni dojeti, da so tuji krvniki pobijali tako partizane kot vaščane na za njih tujem ozemlju naše Slovenije, bi radi zgodovino pisali na novo in tako, da bi prisega morilcu bila dejanje za "narodov blagor".
Zato sem danes v bistvu v Dražgošah. Ker je tam danes doma Slovenija. Ki jo različni ljudje obravnavamo in jemljemo in ocenjujemo različno. To nam je prinesla lastna država in njena predsednica je zato danes tam. Ne zato, da bi ideološko slavili kako zmago: šlo je za preživetje naroda. In to se doseže (kot 1991) samo s puško, ne z izdajalsko prisego. Tragedija vasi in vaščanov je nesporna, njihovih usod in življenj ne more vrniti nobena zmaga. A zanjo so zaslužni tudi oni - pa še kako! In to je bistvo.
Slovenija je zgodovinska, stvarna in mednarodno priznana zmagovalka na okupatorjem, zločinsko tujo vojsko in njenimi domačimi sodelavci. Samo to je dejstvo, ki me vedno znova sili k temu, da spoštujem zastave partizanskih brigad in zaničujem tiste, ki so za Bežigradom žebrali prisego tujcu,ki nas je hotel iztrebiti.
Dražgoše so simbol vojne, ki je vedno tragedija. A so tudi simbol zmage in njenih žrtev. Narod, ki na to pozabi, izgine, vsrkajo ga ali zasužnjijo tako ali drugače. Zato so Dražgoše tak trn v peti tistim, ki še danes ne zmorejo dojeti, da je zmagala partizanska puška, ne domobranska prisega. In tako naj bo.
Miran Šubic, ki nisem nikdar zanikal partizanskega in odporniškega porekla svojega rodu. In sem bil kot novinar v Dražgošah velikokrat. Zato sem tudi danes.