Mnogi si še vedno delajo seznam tistih, ki so jim voščili - a slednji voščila niso vrnili. Tudi numerični seštevki voščil koga pomirijo. Ali razžalostijo: jaz njemu voščim, on pa meni ne. Še huje je, če število voščil(nic) upada: kaj je narobe z mano? Zakaj mi ne voščijo...Glede na spletno poplavo voščil pa zna to biti nasploh prava mora: ta in ta pomemben človek mi ni pisal, jaz pa njemu sem. Kaj je zdaj narobe in kdo je napačno ocenil voščilo kot sporočilo?
Nesporno je voščilo res sporočilo. Tudi, če ga ne pošljem. Prav tako, če ga ne dobim. Ampak: s kakšno vsebino? Zame: z nobeno. Voščilo pošljem, če ocenim in čutim, da je tako prav. Enako jih sprejemam. Že po obliki vem, ali je šlo za "rutino" ali za "poslovno obveznost" ali "bontonsko vljudnost" ali...na koncu koncev mi je vseeno.
Živeti s soljudmi ni lahko. Iskati pomen voščil in drugih oblik, je naporno. Najbolje je, če si sam preprosto zamislim, da sem voščil vsem. Potem ni izpuščenih in dodanih na sezname. Še vedno pa velja, da voščilo z obliko ne more nadomestiti vsebine. Vsako leto mi piše draga oseba s katero se srečujem in sva prijatelja desetletja. Ona mi piše, jaz skoraj nikoli ne več. Pa se med nama ni nič spremenilo od študentskih let sem. In se ne bo. Potem pa jaz napišem voščilo in ga pošljem nekomu, s katerim sem povezan drugače. In se zalotim pri pomisleku: mi je on poslal voščilo? Pozabil? Spregledal? Namerno ali naključno...In že sem v pasti ali pa pri zabavi, ker je vse to del prazničnega časa.
Česa si vedno želim z voščilom ali brez? Da bi bilo čim več takih katerim ni treba v prazničnem času dopovedovati, da sem z njimi prijatelj, znanec ali kaj drugega. In oni meni z voščilom ne morejo dopovedati ničesar. Ko taka oblika odpade, ostane vsebina.
"Greva na kavo? Imaš čas? Krasno, se dobiva..." velja 365 dni v letu. Brez oblike,samo z vsebino. In to me neizmerno veseli. Da namreč imam s kom na kavo....in bom imel? Upam.