Če iz Tržiča še veter ni dober, je bilo včerajšnje sporočilo odlično: državna proslava je povedala vse. Malo ali nič je bilo ideologije, zato pa veliko nepisanih sporočil. Kje so bili tisti politiki, ki imajo polna usta slovenstva, Slovenije in Slovencev, ki bi naredili vse, da bi nam vladali?
Napolnili so hlače, ni jih bilo na državno in ne partizansko proslavo, če jim že to gre na živce. Kot nekoč bi prisegli mnogi okupatorju kot to v srcih in tudi dejanjih še počno: zanje ni bilo odpora in upora in ne zmage, ki jo bo letos slavil ves svobodni svet. Mi bomo lahko zraven, ker smo imeli včeraj proslavo (aplavz po njej je pokazal, da je sporočilo ostalo od 1941...) in smo leta 1945 pripadali zmagovalcem nad okupatorji vseh vrst in sort. Zato je bila to proslava sporočil o narodu, ki ga delijo najbolj tisti, ki nimajo poguma in zavesti, da bi prišli počastit vse tiste, ki so umrli, da mi živimo. To spoznanje je površno in površinsko, a prve vrste so navadno ogledalo in tudi tokrat je bilo nastavljeno vsem strahopetcem. Tistim, ki so prisegli okupatorju in tistim, ki danes ne upajo in zmorejo dojeti in sprejeti Slovenije, Slovencev, partizanov in vsega ostalega (tudi slabega) iz naše zgodovine. Sram jih je lahko, a jih ne bo in jih ni: za njih je domobranska prisega in ne Hej, brigade....
Priznam svojo popolnoma enostransko presojo. Priznam, da sem mahal s slovensko zastavico. Priznam, da sem se potrudil in odvrgel ob vhodu politične opredelitve in delitve. Eno uro (in sicer že vse življenje) sem bil ponosen na praporščake in zastave. Ni me motilo, kdo je govornica ali govorni, kdo sedi v prvi ali drugi vrsti, vabilo me je prvič v življenju pripeljalo tja kjer se - ne glede na vse - moramo počutiti ponosne državljane, zmagovalce v vojnah, ko nam je šlo za preživetje.
Tudi v šoli smo prisotni vedno poslušali pridige o tistih, ki so "špricali" in jim tega ni bilo treba. Zato je tržiška lekcija za vse nas potrditev upora: eni smo se uprli in prišli na proslavo, drugi sanjajo svoje proslave, svojo zgodovino, svojo oblast - država jim je le sredstvo in orodje za to. Zavržnost takih dejanj me vedno znova prepriča, da se poklonim slehernemu, ki se je uprl. Tržiška proslava je bila naravnost zgleden dokaz tega, da imamo kaj slaviti, da imamo kaj počastiti, da smo del tistega človeštva, ki je zmagalo kot mora zmagati dobro nad slabim.
Počaščen sem bil z vabilom, soočen s sporočilom: na naš upor ne smemo nikdar pozabiti, naše zmage moramo vedno slaviti in tistim, ki jih ni na državne proslave (levi, desni ipd. - vseeno) namenoma jasno ponoviti vedno znova: delitev naroda je terjala krvav davek od 1941 dalje. Umrli so mnogi nedolžni ljudje. A končen rezultat je SLOVENIJA, naša država! Tu odpadejo vaše politikantske računice, tu se neha boj za /vsakdanjo/ oblast - tu se začne človečnost in človeškost, tu se začne ponos in upor. TU SMO MI IN PONOSEN SEM, DA BI TUDI SAM DANES ZNAL IZBRATI STRAN.
Miran Šubic, državljan