2025 je za nami. Tudi za mano. To je bilo leto najhujših bitk v mojem življenju. Rak v mojem telesu je bil tisto kar mi je streglo po življenju. Nisem še opravil z njim, a sem doživel pomembno zmago: dve odkriti žarišči sem premagal. Bitka? Vsekakor: ko se soočiš s tako nevarnostjo, ni lahko. Kar sem doživel v tem času, je dejansko najhujša življenjska preizkušnja. Pri tem nisem nehal pisati Trme in lahko celo zatrdim, da je spletnik doživel res spoštljiv odziv - posebej proti koncu leta je bilo pravilo desetih tisočev obiskov na dan kar trajno prisotno. Pa sem že zapisal in samo potrdim: vse to je le zunanja pojavna oblika, ki mi dejansko ne pomeni veliko - pač pa mi vse pomeni sleherni bralec, bralka, sleherni posamični odziv in zato lahko samo zapišem: skoraj 26 000 000 obiskov je le zunanja oblika potrditve, a tudi dejstvo, ki je osupljivo.

2025 je leto še ene, 17 let trajajoče bitke za dobro ime, za pravno zmago na sodišču. Čeprav sem kot soprog bil samo stranska okoliščina, je pravna zmaga prinesla mešanico čustev: umik obtožbe in razlogi za to so pač del pravne bitke, človeška pa je prinesla okvir 17 let javnega linča. Nihče od tistih, ki so obsojali brez sodbe, ni zmogel opravičila. Vem pa, da je šla ta zmaga mnogim do živega: nekdo, ki je bil vnaprej linčan, obtožen in obsojen preden je sploh lahko predstavil obrambo, je bil naenkrat brez vseh obtožb. Pravnomočno. Ponavljam, da me "glas ljudstva" nič ne moti, sem javna osebnost in moram prenesti kar morajo zaradi mojega novinarstva tudi tisti o katerih pišem. Toda občutek, da je država priznala, da preganja nekoga, ki ni bil na koncu niti obtožen, kaj šele sojen, je neizmerno dober.

2026 je leto pred nami in mano. Velikokrat me kdo vpraša, kaj hočem kot pisec, urednik,ustanovitelj Trme? Proti komu sem? Proti nikomur pa naj se to bere še tako čudno. V letu 2026 sem razgalil početja z javnim denarjem in ta početja so delo javnih ljudi, največkrat politikov. A to sem počel prej kot novinar časopisa, posebej pa kot Trmator. Nič se ni spremenilo in to moje početje je sprejeto. Priznano? Ne vem, nočem niti ugibati. Cenjeno? Jasno, da je tu mogoč dvojni odgovor. Oblast me je skušala in me skuša onemogočiti, sam se borim se bom boril dalje. Kaj torej hočem? Osebno: preživeti. Moje življenje je še vedno ogroženo kot je ogrožen vsakdo, ki je hudo bolan. Kakšna je ta stopnja, trenutno ni mogoče napovedati. Moje hotenje je (zapisano res osebno) usmerjeno tudi v to, da Trma najde novo pot. Če je to pot, da ugasne, mi bo prav kot tudi, če jo čaka nov razvoj in z njim novi ljudje, ki ga bodo jamčili. Sprememba je gibalo vsega.

2026 je seveda z današnjim dnem tudi priložnost za javno sporočilo: nisem se spremenil (kljub bitkam in zmagam in porazom - tako je pač v žviljenju) in zlasti nisem klonil. Ker sem "trmast kot hudič". Ker bi vsak odklon od tega pomenil največji poraz v največji bitki. To pa je bitka za samega sebe s samim seboj: nasprotnikov ne manjka! Bitka v 2026 torej pomeni, da bom živel in se boril do tistega zadnjega poraza, ki mu nihče ne uide. Kaj bo vmes? Trme mi ne bo zmanjkalo. Naj zaupam osebno, res intimno skrivnost kot sem zaupal svojo bolezen? Seveda. Drugače bi me kot "skribomana" pač tiščalo:

2026 je leto, ko bom skušal pisati.....Če bom pisal, bom živel. In obratno.

Miran Šubic,

ki grem iz bitke v bitko že vse življenje in sem se zdavnaj naučil izgubljati, zato me zmage ne neradijo prevzetnega, porazi pa ne zlomijo. Če bo z mano še vedno toliko ljudi (najboližji so seveda tudi meni na prvem mestu) in toliko prijateljstva, bo vsaka bitka tudi v tem letu zmagovita....