Solze in globok vzdih. To se je izvilo in izlilo iz mene, ko sem prebral in vsrkal vase zgornji zapis. Ne zapis, mojstrovino. Globokočutje sem poimenoval ta potoček ženske čustvenosti. Kaj bi dal, da bi znal sam kaj takega zliti na papir, poslati v svet in na splet. Potem sem se ovedel, da sem samo županov pisun, prodana duša ipd. kot bi rekla nič kaj lirično ženska, ki me je včasih vabila na kavo, zdaj vabi druge, da berejo njene laži o meni. Pač nisva na zadnjih sedežih kjer je razpoloženje pač drugačno, vzneseno...

Na zadnjih sedežih avta se dogaja marsikaj. Ali pa se je dogajalo včasih, ko si še "na pleh" lovil kot alfa samec. Kaj je kdo ujel, prepuščam umazanim mislim. Najbolj čiste misli pa so povezane z zgornjo fotografijo: še se dogaja na zadnjkih sedežih! Ni še konec, strast se še izlije po prevlekah avtov in tudi o "legenzicih" sploh nočem ugibati: kdor zna, zna...Kjerkoli, kakorkoli, s komurkoli. Tudi tu me je kot ob zapisu, ki sodi na zadnje sedeže in k lepotcema na fotografiji, presunila zavist: kako iskrena in človeško topla je lahko ljubezen zadnjih sedežev, kako sladostrastno se lahko dva gledata in občudujeta in pišeta in sporočata o svojih čustvih, trdnih kot bi jih nekje vsioko v steni s klinom v skalo zabil sam On.

Zdajle mi je jesenski vetrič v ušesa od nekod prinesel zvoke violončela. In mi je prišla na misel ankedota iz hiše, ki jo oba na sliki osvajata, ona pa njiju. Televizijska režiserka je v slušalke snemalcu ob snemanju klasične glasbe siknila: "Čelo, čelo....!", ker je želela, da gledalci vidimo čelista, ki je imel glavno vlogo. Pa je snemalec, malce manj doma v klasični glasbi, navodilo upošteval in kameri usmeril v - glasbenikovo čelo. To je ta hiša, ki jo je treba osvojiti in zmagati v vseh bitkah zanjo: si predstavljate, da ta rahločutni sopotnik raznežene duše na zadnjih sedežih pride v studio z violončelom in se mu zgodi kaj takega!? Pa proč s spomini, slutim prihodnost: nekje na stopnicah predsedniške palače bo sedel mož, ki bo igral violončelo vsem nam iz svoje široke nestrankarske, povezovalne duše. Ob vznožju bo sedela (kot v raju bo vse skupaj, žena pa bo seveda v to tihožitje privolila, ker ljudje s teh zadnjih sedežev niso taki kot tisti, ki na njih...) ona, zraven pa bo še jabolko (navdiha). Poslušala ga bo, ker on ne bo kidal gnoja, pomagal kuhati in gasiti in...on bo igral viže ljudem bliže, najbliže. Če le pride do tiste ograje....

Samo nečesa ne vem ob vsem tem: se smejeta prej ali potem? Sta na zadnjih sedežih že naredila svoje, ali še bosta? Zadovoljna kot sta, se mi zdi prizor "postvolilni". A ker sem prekleti plačanec in ne znam igrati niti na orglice, se morda motim: da po volitvah ne bo tako veselo na zadnjih sedežih... Pa saj bo to kmalu znano, a porazov ne znam(o) prenesti tako kot znamo zmage in zato tudi sam poskušam (po zgledu avtorice z zadnjega sedeža o sopotoniku na zadnjem sedežu in v stranki in parlamentu in...) zapisati približek mojstrovine:

"Naš Anže lahko (oviro) vsako podre, ker želi špilat za vse,

naša Eva ga v avtu preizkuša, njegov violončelo rada posluša!"

Stihoklepec z volilno pravico

PS

Za ograjo v bistvu gre, kajne?