Ne vem, kdaj sem jo kupil. Bila mi je neznansko všeč, ker ponazarja enega najbolj kontroverznih dogodkov v zgodovini nogometa, športa. Angleži so premagali Nemce v finalu, a še do danes so mnenja o tretjem in odločilnem golu deljena....ni pa bilo kamer in analiz, le sodnik je z zastavico pomahal, da je bila žoga čez črto in Angleži so se veselili, zabili še enega in - obstali...

Včeraj so imeli možnost, da to mojo majico in napis na njej nadgradijo. A šport je krut, življenje tudi: zopet so tik pred ciljem=zmago pokleknili. Mnogi jim sicer privoščijo že šest desetletij, ker so tako zaverovani vase in...a nečesa pa ne gre pozabiti: nogomet ljudijo res prvinsko, z vsem bitjem. Nič ne pomaga, vsaj zadnjih 60 let ne. Svet nori ob žogi, drame in melodrame so na sporedu, solze radosti in žalosti se izmenjujejo: tako kot v življenju....

Imamo srečo, da tudi mi v teh dneh znova čustva namenjamo športu. Ne nogometu, kolesarstvu. Imamo razloge za to, predvsem pa na kolesih pokorimo ves svet. Zaklinjamo se v naše ase, v najboljšega pa verjamemo kot v božje bitje, ki je vsemogočno in nam povzroča toliko veselja.

V tem istem mestu je nogomet ujetnik peščice, kolesarstvo pa jemljemo drugače: ne zmoremo omogočiti dovolj sredstev za športni dogodek, ki ima najdaljšo tradicijo v tem mestu. Zato pa lahko nek direktor nekega zavoda plača 22 jurjev našega denarja za dve uri petja hrvašega pevca? Zakaj ta primerjava, zakaj soočanje med seboj tako različnih stvari?

Zato, ker bom majico z nostalgijo dal v omaro in zato, ker ne bom nikdar pristal, da mesto s sto milijoni proračuna ne zmore plačati neke kolesarske dirke, ki je v DNK-ju tega mesta. Pač pa bom moral dol požreti zapravljanje denarja za - na primer - zasebno kolesarjenje zasebnika, ki ga je prodal istemu zavodu in isti občini in županu za 30 in več jurjev. Sam bo dobiček pospravil v žep, to mesto pa bo še enkrat več pokazalo, da nima (več) duše. Kajti Angleži jokajo, ko izgubijo in srca so strta. Kaj pa mi? Smo šli pred občino zaradi ubijanja kolesarske in športne tradicije? Ne, šli bomo poslušat hrvaškega pevca, ki ga ima tako rada mati županja...Naša čustva niso tako močna, da bi dojeli in sprejeli umiranje tradicije in športa in dostojanstva, ki smo mu priče... Zamahnemo z roko: vsi so isti, kaj moremo....

Žoga ali kolo ali karkoli kar nas povezuje, je v življenju dragoceno. Zato nosim majico že desetletja, ker mi vzbuja nostalgijo po časih, ko denar še ni bil tak vladar kot je zdaj, tudi in zlasti v športu. V nesojenem mestu športa nam umira šport, ugašajo športni dogodki, izginja tradicija. A ni še vse izgubljeno: ob najdaljši mizi bodo zopet mlajskali tisti, ki so prepričani, da je njihova požrtija - Kranj.

Kako prekleto se motijo.

Miran Šubic