Zbrali smo se na dvorišču Gimnazije in se prepoznali: 4 a, b,c, č in d razred maturantov iz 1976. Po pol stoletja smo obiskali "zavod" kot so mu včasih tudi rekli. Sam sem se srečanja udeležil z neverjetnim veseljem in pričakovanjem. Sprejeli so nas pomočnik ravnatelja in profesorji in nam predstavili...no, tu pa sem zavil malo po svoje: v enem od razredov sem med čiščenjem srečal Meliho. Iz Bosne izhaja, iz Tuzle...Zdaj je zadolžena za čistočo "moje" gimnazije: "Odlično se počutim tu, res so prijetni ljudje profesorji in dijaki, Dobim več od same minimalne plače, živim v Kranju in moram reči, da je Gimnazija res dobro delovno okolje..." je pripovedovala Meliha, ki ima tu družino in živi v delu Kranja kjer se počuti - domače: "Nas je veliko naših tam...iz Bosne..." pravi in doda okoliščino, ki je manj vesela: njena plača gre za najemnino za stanovanje: "To pa je zlasti za mlade v Sloveniji res hudi drago..."

In tako sem o Gimnaziji zvedel več kot mi lahko ponudijo še tako točni in dobro podatki o razvoju šole. Ki sem jo v tistih letih guljenja šolskih klopi vse prej kot ljubil in oboževal. Imam pač vse življenje težave s sprejemanjem avtoritet in zato moram zapisati, da je zame spomin na Gimnazijo predvsem moj razrednik Jože Ažman, legendarni profesor! Ko sem pred maturo razmišljal, kaj bi študiral, je najin dialog tekel takole: "Kaj pa ti, katero fakulteto boš izbral?" je rekel profesor, ki ga že dolgo ni več med nami: "Saj ne vem...morda novinarstvo, ker kak spis pa dobro napišem..." To je takrat pomenilo Fakulteto za sociologijo, politologijo in novinarstvo /FSPN in iskrivi profesor, bivši partizan (za NOB je rekel na naše vprašanje, kako je bilo - da bi se izognili spraševanju...: Hrabri so padli, zviti smo ostali....) mi je odvrnil leta 1976 v svojem slogu: "A na rdeči lemenat greš...." To je zmogel in upal on, ki je bil osebnost med tistimi, ki so mi vbijali pamet v glavo....

Na Gimnaziji smo bili v času, ko je v eni od učilnic bilo še pod parketom razlito živo srebro, ki so ga gasilci posuli z žveplom in po kakih dveh tednih bodo to odstranili. A to je bila le bizarna okoliščina obiska šole, ki sem jo sicer kdaj pa kdaj obiskal službeno kot novinar, me pa tja ni nikoli več vleklo. Sam sebi sem komaj verjel, da sem izdelal vse letnike in v prvem poskusu tudi maturiral!

Girmnazija sicer ostaja pojem ustanove v kranjskem in tudi slovenskem šolstvu. Naše srečanje po pol stoletja pa je prineslo drugo plat: spomine in tudi ugotavljanje, koga ni več med nami od sošolk in sošolcev...Neizmerno sem bil ponosen, da je bil včasih kar zloglasni (zaradi tega, ker smo znali odstopati od konformizna "zavoda") 4.c najbolj številčen po udeležbi na 50-letnici mature. Res sem se razveselil mnogih iz vseh letnikov naše generacije, ker nostalgija v takih primerih seveda prevlada. Ponosno zapišem, da se prav naš razred sestaja enkrat mesečno na isti lokaciji - seveda povsem prostovoljno in zato, ker smo vedno držali skupaj. Naj ne zveni ironično, če zapišem na koncu: "Bilo je prisrčno - kako bo šele na stoletnici!"

Miran Šubic, 4.c.

ps

No, mnogi prifesorji so si me zapomnili (pa ne po peticah...), po zaslugi sošolcev pa imam še vedno fotgrafijo, ko profesor Ažman na klopi kjer sva štiri leta bila skupaj s sošolcem Dušanom, najde literaturo, ki sem jo takrat dnevno bral ....edini športni časopis v tujem jeziku v Sloveniji! "Sposodil" si je časopis in sedel kot vedno pred tablo (ne za kateder) in ga prebiral med tem, ko ja nam predaval filozofijo...Bil je preprosto nekdo in nekaj in ne le čredni sopotnik časa. Profesor Jože in še nekaj takih (na primer France Pibernik) so mi ostali v spominu tudi po pol stoletja....In še corpus delicti: