Izguba najbližjih je najhujša. Izguba prijatelja je najbolj boleča, ker gre za ljudi s katerimi si stik ustvaril skozi življenje. V tem letu sem izgubil prijatelja. Spomin je živ in zamišljam si, da z njim podaljšujem življenje nekomu, s katerim sem doživel marsikaj. Šele, ko je odšel, sem vedel, da mi bo manjkal. In tako je mnogokrat z mnogimi ljudmi.
A v teh dneh sem izpolnil nek dolg do človeka, ki je umrl pred letom dni in sem si obljubil, da mu prej ali slej prižgem svečo. V življenju so tudi ljudje, ki niso vedno s tabo, ki niso v tvoji bližini, ki...pa vendar njihov odhod pomeni izgubo bližnjega, prijatelja. Zaradi usedline spominov in predstav, ki si jih morda iz teh spominov ustvaril in živijo naprej. Zato sem tisto svečo nekdanjemu nogometnemu prijatelju prižgal, ker sem jo moral - pa mi ni nihče silil. Zdi se mi, da sem zdaj nek spomin zaokrožil, nek odnos izpolnil, neko obdobje sklenil.
Nisem eden od tistih, ki za življenja že razmnišlja o grobnici, spomeniku, žalujočih in si želi sveč na grobu. Nasprotno: spomin na tiste, ki so odšli je malo drugačen. Zato sem vedno sovražil pogrebe in neko javno (pa čeprav povsem doživeto in jasno) žalost, da o posmrtnih izkazovanjih veličine z marmorjem in še čem ne pišem. Pa grem vseeno sveče prižgat, ker je tradicija in vzgoja in navada močan skupek vsega kar naj bi počeli ob zavedanju minljivosti.
Zato mi je svečka na grobu v Zagrebu pomenila toliko več in mi še pomeni. Vse leto me je preganjal občutek, da sem dolžan nekaj storiti. Zato povsem razumem, da vsakdo med nami odhode bližnjih in drugih jemlje drugače, po svoje. Moč spomina na ljudi pa je dejanska moč, ki so jo imeli v mojem življenju. Ko grem na prijateljev grob blizu doma ali ko prižgem svečo človeku v tujini, vedno gre za nekaj, česar si človek ne sme pustiti vzeti, še manj pa vsiliti.
Spomin je nekaj intimnega in lepega. Ne na zaukazan dan, vsak dan je lahko ob spominu na nekega človeka kljub izgubi - lepši. Bolj izpolnjen.