Božič je praznik, ki pri nas briše mejo med (ne)verujočimi. Če ta meja sploh je. Ker je vera ena sama, kajne? Ni pomembno v kaj in koga veruješ, pravijo. Ključno je, da se nekam lahko zatečeš, ko to potrebuješ. Eni gredo v hribe, drugi v cerkev. Verjamem, da nas vse žene neka vera, upanje: v sočloveka ali kamen ali drevo oziroma se spomnim pesnika, da "nekoga moraš imeti rad....". Cerkve vseh vrst namenoma puščam ob strani in razlagalce vere tudi. Ker je slednja lastna človeški biti, osnovnemu iskanju v nas. To iskanje je stvar vsakogar, ker rojeva marsikaj. Na primer: skrb za sočloveka, za bližnjega ali pa tudi tistega, ki ga sploh ne poznamo, a ga zaznamo.
Živim v času, ko ljudje izgubljamo verodostojnost. Beseda je povezana z vero in dostojnostjo. Ko v nekem mestu neka kvazielita za nekaj ur na mize postavi za dve pokojnini rož sebi v okras, se zgrozim. Ko v nekem bivšem bifeju otroci s posebnimi potrebami v prostoru z enim oknom gledajo v svetlo prihodnost, se zgrozim. Ne morem storiti veliko, a to lahko opazim in zapišem in objavim. Vera in dostojnost sta tudi v tem, da se razlagalci vseh ver mimo mene vozijo v najboljših avtih, pridigajo pa skromnost in skrb za pomoči potrebne. Pa bodi dovolj kritičnih besed, ko pa je vsaj za katolike praznik novega začetka, kajne?
Verodostojnost ne pomeni besed. Verodostojnost pomeni dejanja.
Miran Šubic, ki nisem vedno verodostojen
ps
Ko tole pišem zunaj ropotajo. Smetnjake praznijo. Skočim ven in jih pozdravim, namenim skromno pozornost in dam kar mi v naglici pride pod roko. Ker oni so verodostojni, ker pri njih ni nič zlaganega, ker delajo na praznik. Ker tiste rože za nekaj ur na mizi kvazielite pomenijo plačo ali dve zanje.