Namesto uvoda
Vse življenje sem se izogibal pogovorom o zdravju, zdravljenju. Ocenjeval sem, da gre pri vsem tem za občutljive osebne zadeve. Sem pa skušal - če je bilo v moji moči - pomagati drugim, če so bili v stiski. Pri zdravniku nisem bil več kot 50 let, če odštejem obvezne preglede v okviru službe. Enak čas nisem prejel nobenega recepta za nobeno zdravilo. Moji ženi se lahko zahvalim, da me je "prisilila", da sem našel vsaj osebnega zdravnika, ki pa ga nisem potreboval še nekaj časa po tem, ko sem - za razliko od mnogih v tej državi - pristal pri empatičnem, čudovitem in strokovnem osebnem zdravniku. Mnogi nimajo te sreče. Ob vseh teh dejstvih sem vedno potrkal na les in celo sam kdaj pa kdaj rekel, da se ljudje delimo na tiste, ki še ne vemo, kaj nam je in tiste, ki to že vedo. Zdaj sem zvedel tudi jaz in o tem želim napisati svojo zgodbo. Za to sem dobil soglasje svojih najbližjih, ki že vse življenje potrpijo ob mojih odklonih od normale kot lahko poimenujem svoje obnašanje in ravnanje.
Zakaj sem se odločil, da svoje dojemanje "diagnoze rak" razgalim tudi drugim? Nesporno je to ego skribomana, ki vse življenje nekaj kracam. Potem je to tudi posledica soočenja kar me je udarilo kot strela z res jasnega neba: desetletja sem dojemal samo tegobe drugih, zdaj so moje hujše od mnogih. Še vedno pa bom verjetno mnoge razočaral: ne bom pisal o podrobnostih bolezni, ker to res sodi po definiciji med osebne podatke zaupne narave.
Za začetek pa anekdota, ki sem jo še ne povsem seznanjen s svojim stanjem doživel med vrati mrliške vežice, ko sem šel kropit znanega Kranjčana. Skoraj zaletela sva se s še bolj znanim človekom s katerim sem dolga leta novinarsko in še kako sodeloval, potem pa v zadnjem času nisva imela stičnih točk. Še precej starejši je od mene in ko sem ga na hitro vprašal, kako je, mi je odvrnil dve besedi in nisem vedel ali naj se smejem ali zamislim - tako povedni sta bili: "Na čakanju." Mi je bilo jasno, da na tistem, ki čaka vsakega od nas prej ali slej. Takoj sem to "razlago" vzel za duhovit opis starosti in njenih tegob čeprav se nimam ravno za starega kar pa ni pomembno.
Okvir mojih pisanj je torej znan in ima svojo genezo. Kdor ne želi brati kar se mi podi po glavi v času, ko sem se soočil z rakom v mojem telesu, naj to preskoči in mi ne zameri, da vsaj v nekem delčku moja zasebnost uide na plan, v sfero javnega. Sem pač - na čakanju....