Sem eden tistih novinarjev, ki prenesem veliko. Tudi grožnje s smrtjo in požig. Pa še kaj takega bi se našlo ob novinarski inventuri. Ko mi nek ravnatelj in Kranjčan in izobraženec napiše, da "nisem popoln", se zabavam: malo vas je popolnih, da veste, kdo ni popoln....in grem dalje! S svojo prtljago, seveda: v njej je napak ohoho....

Nikdar nisem razumel ljudi, ki se me lotijo osebno. Ali mene ali mojih. Ko zaradi zapisanega začnejo razčlenjevati mene osebno: značaj in kar je še zraven. Do konca življenja mi ne bo jasno in razumljivo, da nekdo polemiko z mano, odnos z mano "deli z županom"!? Temu rečem "špecanje" in se seveda odzovem. Ker sodim med ljudi, ki nismo tiho in udarcev ne sprejemamo molče in vdano v usodo. In moji odzivi so pač taki kot so - tudi nestrpni, tudi napačni ipd.

Nečesa pa nisem počel skozi svoje novinarsko življenje. Novinarji (velika večina) imamo pač svoj ego kar izrazit. Celo prenapet. Navadno tisti iz "nadmedijev" podležejo dejstvu, da se "slikajo na televiziji" in...Tudi sam sem se. Pa po radiu sem govoril. Pa še kaj je takega. Trdim pa, da se nisem spremenil zaradi tega in s tem. Ega seveda ne morem zamenjati za boljšega v trgovini, a nikdar svojega novinarstva nisem branil pred tistimi, ki so me napadali kot - človeka. Ki so me skušali ponižati ali diskreditirati ali umazati po osebni plati. Da sem novinarski grešnik, mi je bilo jasno zdavnaj. Človek, ki sem mu napisal nekaj besed ob kmalu odprti razstavi, mi je rekel, ko sem se kdaj nad lastnimi napakami zgrozil: "Jutri bodo ljudje solato zavijali v to kar si napisal!" Na spletu je drugače: z lastnimi napakami zmorem živeti in kritko prenesti. A svojega novinarstva nikdar ne branim na način kot je napadeno: enim je všeč, enim odveč, eni se še zmenijo ne. Da pa bi me kdo z nizkimi udarci prisilil, da branim napisano, ne bo šlo. Napisano me definira samo po sebi: če ne berejo, je slabo - če se odzivajo, je dobro. Ne v smislu kakovosti (pri Dnevniku sta mi vsaj dva šefa "zabijala v glavo", kako nesposoben da sem), s pravopisom in površnostjo se neuspešno borim kar sem novinar. Za vsebino gre. Za sporočilo. Tu pa stojim za vsako vrstico.

Ironija je hotela, da je moj nekdanji časopis bere vse manj in manj bralcev. Splet je kriv. Pomanjkanje denarja za časopis je krivo. Veliko je razlag, vsaki lahko prikimam. Med tem pa sem sam ustvaril nekaj iz nič, z malo ali nič lastnega denarja. Ta mesec bo 20 milijonov obiskov, klikov ali česarkoli že - res me to ne spodbuja. Je pa dokaz, da pišem in objavljam kar ljudje berejo. Eni z jezo, enis posmehom, eni z veseljem in tudi odobravanjem. Nikdar ne bom branil zapisanega na način kot si to predstavljajo - napadalci. Bom pa vedno ostal pri reklu iz naslova: moj napda je vedno nova objava. Včasih je uspešen, včasih je treba korak nazaj.

Ko mi "juretigrilci" sporočajo, kakšen sem, se me to dotakne. Kot vsakogar. Ampak v takih primerih je ta dotik zelo poučen: ob takih napadih dojamem, da nekaj počnem kar povzroča odziv, reakcijo. Kaj naj si novinar še želi?

Miran Šubic, novinar z napakami - a nikdar utišan....