Le kolikokrat sem šel z njim v Dražgoše...Niti ne vem, vedno pa je bilo enako: poznali so ga vsi. Nekdanji soborci, vsi. Bil je legenda Dnevnika in Nedeljskega, karizmatični "Cigo" kot smo mu rekli. Preživel nemško vojsko, partizane, Goli otok. Niti kapljice grenkobe in bilo v njem. Ko sem kot mlad novinar šel prvič z njim, sem spoznal toliko ljudi kot prej leta ne. In potem vedno znova. V Dražgošah pa je bil doma. Ker je nekoč nosil partizansko ime Regiment. Kje je bil on, je tako kot bi bil regiment vojakov, so rekli v partizanih. Zdaj ga že veliko let ni v Dražgoše. In še kam. Ta dobri človek je pojem vedrine, ki je še take življenjske preizkušnje niso prekrile ali zabrisale. Tega sem se naučil od njega. Ko med kdo vpraša, kako je, odvrnem rad: "Še nikoli ni bilo bolje!" Zdajle sem prepričan, da je to njegova usedlina v meni. Marjan me je naučil marsičesa kar nobena teorija o novinarstvu ne zmore. Naučil me je živeti novinarstvo. Hej brigade, Cigo!

Listam časopis, ki sem ga tudi sam pisal dolga leta. Za mladega novinarja Dnevnika je bila čast, če si lahko kaj za "Nedeljca" napisal. Zato sem seveda ponosen na to poglavje moje poklicne zgodovine. A ob 60-letnici ne najdem Marjana tako kot bi ga rad. Bil je od prve številke del Nedeljca, ostal mu je zvest do smrti. Prekrižaril je vso Slovenijo stokrat s svojim fotoaparatom in doma imam v svoji delovni sobi eno njegovo fotografijo, mojstrovino. Berem o vseh, ki da so zaslužni za šest desetletij Nedeljskega Dnevnika in ne bi oporekal niti enemu imenu. Bi pa enega dodal. Z velikimi črkami. Ker je bil v njegovem značaju skrit fenomen "Nedeljca": tako pristno neposrednih, iskrivih in preprostih ljudi nisem veliko spoznal v življenju.

Niso se ga spomnili, zato sam skušam nekaj napisati - pa dejansko ne uspe. Marjan Ciglič ne potrebuje posmrtnih odvetnikov svojega dela. Le nakj zapišem brez oklevanja: TAKO KOT BODO DRAŽGOŠE VEDNO SIMBOL, TAKO BO NEDELJSKI VEČNI SPOMENIK TAKIM KOT JE BIL FOTOREPORTER MARJAN CIGLIČ. PA SE GA DANAŠNJI ŠEFI ZNALI SPOMNITI ALI PA NE.......

Hvala, ker sem delček delčka njegovega življenja bil tudi sam. Z Nedeljskim, Dnevnikom in zlasti z ljudmi za katere sem prepričan, da ga danes ne bi pozabili. In ga tudi nismo. Jaz ga ne bom nikoli.