TOLE PISMO (prevedeno po zaslugi spleta...) ME JE DANES ZJUTRAJ DOBESEDNO ŠOKIRALO. OGLASIL SE JE ČLOVEK, KI OČITNO 800 KM DALEČ STRAN BERE TRMO IN MOJE ZAPISE. A TO JE MANJ POMEMBNO: SPOROČILO JE POSLAL P R I J A T E L J. SPOROČILO JE ZDRAVILO PROTI RAKU V MENI, O TEM SEM PREPRIČAN. /objavljam prevod kot sem ga prejel in seveda hvala spletu, UI ipd., da dandanašnji eden drugemu lažje kaj napišemo, povemo/

Spoštovani Miran,

Odprla sem stran Trma.si in izvedela za vaš boj z boleznijo. Sprva me je to šokiralo, nisem verjela Googlovemu prevodu. Potem sem prebrala vašo zgodbo. To je impresivno poročilo, ne le o bolezni, ampak tudi o človeških čustvih, vendar mi je težko brati.

Velikokrat v življenju si mi nesebično pomagal, ko sva se prvič srečali, kasneje meni in Ivi, meni in mojim prijateljem pri sodelovanju na Jeklenih triatlonu, vsega se ne spomnim več. Spomnim pa se tvoje vseživljenjske prijaznosti. Rad bi ti pomagal . Z Ivo sva daleč od tebe in vem, da tudi če bi živela blizu, ne bi mogla storiti več kot tvoja družina in tvoja profesionalna ekipa, kot si zapisal v svojih zgodbah.

Všeč mi je tvoja primerjava tvoje življenjske zgodbe s kolesarskimi etapami, nihče ne ve, koliko etap je še ostalo in kje je zadnja črta. Udeležil sem se mnogih kolesarskih dirk, v mnogih etapah, nobena dirka ni bila tako težka kot tvoj tek. Zdaj sem le še gledalec tvoje dirke, podpiram te, stojim ob progi in kličem: kar naprej, kar naprej, ne obupaj, nič ni izgubljeno!!!

Z Ivo sva se s kolesi povzpeli na številne najbolj znane klance Toura de France. Ko gledava televizijo, poznava skoraj vse klance iz lastnih izkušenj. Bili so težki in visoki klanci. Letos sva bili v Pirenejih, morda na zadnjem, dobro znanem, a enem najlažjih. Ampak zame je zelo pomembno, da sem po več letih bolezni spet na kolesu. Nisem verjela, da obstaja kakšen kolesarski klanec iz Toura de France, na katerega bi se lahko povzpela. Iva me je spodbujala, da se peljem z njo, da poskusim. Vrh sem dosegla dolgo za Ivo, a sem bila srečna. Verjamem v srečen konec.

Mimogrede, smo veliki oboževalci Tadeja Pogačarja.

Skupaj z mano, vsa naša družina, mislimo nate, Iva, Šárka, Radka. Veliko moči za prihajajoče dni, tebi in Mojci.

Honza in Iva

ZAKAJ MORAM TRMASTO BOJEVATI BITKO? ZARADI TAKIH LJUDI V MOJEM ŽIVLJENJU!

Prijateljstva se ne da kupiti, še manj vsiliti, še manj pogojevati. Pred desetletji se je eno tako rodilo ob cesti z dvignjenim palcem: na oko premrl, premražen mladenič je prisedel, ko sem mu ustavil na Bledu. Beseda je dala besedo, to je bilo prvo srečanje z Janom /Honzo, kot so mu rekli in rečejo domači.../. Z dekletom ju je presenetila ohladitev in zato je današnji dan še bolj naročen za priklic spominov. Moral je v Ljubljano kjer sta na postaji shranila več oblačil in ustavila sva se v Kranju do kamor sem ga lahko peljal. Povabil sem ga na pijačo, presenetil me je z izborom - ne pivo, raje je spil kozarec vina....

Potem sva ostala v stikih in ko sva se z Mojco poročila, denarnica ni dovoljevala kakega razkošja medenih tednov. Pokojni tast Marjan je posodil golfa in na poročno potovanje sva šla v Prago. Jasno: tam je bil Honza. Za začetek je iz stanovanja svojih staršev slednja "izselil" in stanovala sva v centru centra takrat še res socialističnega (1985, pred 40 leti...) mesta Prage. Tak je preprosto bil: dal bi vse tistemu, ki je bil njegov prijatelj. Oče je bil profesor kar je pomenilo ustrezen položaj v takratni socialistični oblasti, Honza pa ni nikdar vstopil v partijo. Ko je doštudiral, je dobil inženirsko službo in plačo delavca, ker pač ni bil njihov. Je pa pokazal gledališko kavarno kjer je takrat kot disident posedal kasnejši predsednik Havel in naju peljal pod Hradčane v kletno izbo umetnika, ki je bil proti režimu....

Vmes smo se obiskovali. On je lahko prišel v Jugoslavijo preko Madžarske: jaz sem mu uredil bivanje v kranjskem kampu v Premanturi, neskončno je bil hvaležen pa njegova Iva tudi. Ohranili smo stike in obiske in ne bom pozabil, kako naju je ob enem zadnjih obiskov Prage peljal v nekdanjo cerkvico - takrat že kot sodelavec pri prenovi v socializmu skoraj uničenega objekta tik pod Hradčani. Sodeloval je s - Havlom, ki je bil že predsednik...Spomnim se njegovih podjetniških in drugih začetkov, obiskov v Jabloncu kjer je potem živela družina. Življenje ga je premetavalo še bolj kot mene, a stiki so ostali. Topli, človeški, prijateljski. Na stara leta manj pogosti, a z obveznim pisanjem ob Novem letu in še kdaj. Ko sta bila z Ivo zadnjič na obisku, smo se lepo imeli ob morju - o njegovi razgibani življenjski poti pa bi brez težav napisal knjigo.

Vedel je, da pišem Trmo. Pojma nisem imel, da jo kdaj obišče. O moji bolezni sem seznanil mnoge, ki so mi blizu, njega pač ne. Zakaj bi ga obremenjeval, sem si rekel. Zdaj se je oglasil on - neposredno in s sporočilom plemenitosti, ki ga lahko napiše samo prijatelj. Presenetil me je, usedlina naših odnosov in skupaj preživetih ur in dni je oživela, čustva so me preplavila. Poslal mi je zdravilo, o tem ne dvomim. Ta neizmerno dober človek, ki je vedno nosil srce na dlani - brez hinavstva, sprenevedanja, ta me zdaj zdravi na daljavo. On, ki je bil vedno športnik in res skromen človek, je našel na Trmi zapise o moji bolezni in se odzval. Hvala, Honza in Iva in upam, da se še kdaj srečamo. To si od danes štejem za dolžnost, ker je sporočilo nesporno pripomoglo pri ubijanju raka v meni in oživljanju nekega odnosa, ki je ostal trden - ne glede na časovne in geografske omejitve.

Dragi Honza, draga družina tam daleč: edino kar zmorem je, da ne jočem od ganotja ampak napišem nekaj stavkov kot odziv na sporočilo, ki me zdravi kot zdravi lahko samo pristno prijateljstvo. Srečen človek sem, ker imam takega prijatelja. NASHLEDANOU/ NA SVIDENJE, HONZA!