V Južni Koreji sem bll priča znameniti "aferi Šmarna gora" iz prve roke. Po tisti deželi sem se klatil s prijateljem in skupino Slovenk in Slovencev in iz prve roke (z nami je bila gospa, ki je vedela vse...) sem tako doživljal tisto "slovenceljstvo", ko je bila slava in njeno breme preveč za dva zaslužna in njuna ega. Pot tja dol sem si plačal s kniigo, ki je prispevek k nekemu času, ki je še vedno poln spominov: ko smo bili vsaj nogometno enoten narod od Amsterdama do ...Še prej sem gledal tekme na SP v Nemčiji kjer me je daleč najbolj navdušila nemška natančnost: glede na to, kje sem sedel na tribuni v Frankfurtu, so me navodila pripeljala na parkirišče skoraj pod mojim sedežem. Tako se to dela! Iz Francije se spominm "predigre" finala, ko je na zelenico prišlo na desetine manekenk in so dale francoski modni pečat nogometu. Res je bila neverjetna kulisa: kakih 80 000 večinoma dedcev in brhke lepotice na zalenici - res pravno nasprotje, a nogomet zmore marsikaj. Gledal sem finale in polfinale in videl Hrvate osvojiti tretje mesto. To je bila potrditev nove nogometne velesile, ki se v zadnjem desetletju potrjuje še bolj. Tri svetovna prvenstva so pomenila tudi spoznavanje z večnim Parizom kjer sem bil velikokrat in vedno znova (z nogometom ali brez) navdušen nad šarmom, ki ga ne znam pojasniti. Nemčija od Koblenza navzdol je bila drugačna paša za oči, a me je navdušila za kasnejše obiske države, ki je v zadnjem desetletju svoj status velesile izgubila, ker preprosto njeni najboljši posamezniki niso kos drugim. Južna Koreja je bila pač neznanka in je še zdaj, a vodička Kim je marsikaj odkrila in mi bo ostala v nepozabnem spominu prav zaradi odkrivanja tistih podrobnosti, ki jih sicer turist redko odkrije...Seveda pa smo tam bili zraven tudi Slovenci in naša slovenska reprezentanca. Podvig nad podvigi (kot na EP v Belgiji in Nizozemski in SP v J.Afriki) kar se nogometa tiče. Ne bom pozabil, da sem po zadnji tekmi rekel Srečku Katancu naj gre pozdravit navijače, ki so skandirali njegovo ime in še vedno sem ponosen na poglavje v knjigi, ki nosi tale naslov "Vojskovodja nogometne osamosvojitve". Uvrstitve Slovenije na velika tekmovanja so zame pač podvigi, ki so enakovredno kolajnam v kakem drugem športu zaradi svoje posebnosti, zaradi specifičnosti nogometa kot svetovnega fenomena.

Danes bom navijal za čarovnika. Gledal sem ga v živo kar nekajkrat. V dresu Barcelone je bil neponovljiv. Nočem delati primerjav, a pri nečem vztrajam: tisti, ki na igrišču zmore genialno podajo, tisti, ki zmore genialno preigravanje, ki zmore genialen zadetek, je pač nogometni genij. Najboljši vseh časov? Nikakor. Nekoč se bo rodil nekdo, ki bo...No, do zdaj se še ni. Nogomet je lep, ker ponuja magijo. Ne samo sile, moči, hitrosti, taktike - čeprav je vse to nujno. Mogoče pa mu je usojeno, da genialnosti ne bo potrdil kot danes čaka ves svet. Mogoče je to prekletstvo tistih, ki želijo med bogove. Saj veste, Ikar je hotel previsoko...Kljub vsemu človeško želim, da nekdo, ki tako boža žogo, poboža tudi pokal, ki ga še nima.

Nogomet danes zame ni več tak magnet kot nekoč. Denar je zavladal, v njem pa najdejo prostor (kot povsod) slabi ljudje. Zato sem se odločil, da se spomnim vsega, kar sem v nogometu doživel. In zapišem kar mi bo pač dal spomin. Za koga? Zase, za svoj mir, za svoj pogled na del življenja....V nove zmage!