Za balkonskimi vrati sem ravno prav skrit, da jih ne motim. Zberejo se v in ob peskovniku in seveda so polni iskrivosti, nagajivosti in otroške neposrednosti. Ko stojim na balkonu, se vedno znova zalotim pri naslednji misli: "Saj so že odrasli, tako dobro povzamejo dogajanje okoli njih!" zadnjič je bil en prav poseben dan, ko so se mnenja malčkov kresala ob res zanimivi vsebini. Prav razgreto je bilo kmalu ...
"Kakšen predsednik in kakšne volitve! Predsednik je samo eden, volitve pa so prava neumnost. Če se ve, kdo je najboljši, najpametnejši in najmočnejši - kaj bi se ukvarjali z drugimi? Na primer: jaz imam vojačke in tankce in....kdo me lahko premaga!?" je ognjevito debato začel Janezek, ki malo po dolenjsko zavija in je vedno kake pol metra stran od drugih, v kotu. Tam gradi iz mivke okope in razporeja svoje vojačke in kar malce prezirljivo gleda na otročaje, ki ga sicer poslušajo, a mu redko kdo daje prav. Vsaj na glas..."Ni nujno, da si vedno predsednik. Lahko te tudi zamenjajo. a ne? To ni nič takega, moj oči pa rad reče: "Če bi bil Tito še predsednik, bi bilo drugače!" je pristavila Tanja, ki so nedavno v razredu zamenjali kot predsednico z "demokratičnim glasovanjem", ki ga je izpeljala učiteljica, ki ji je šla vedno v redeče oblečena punčara na živce s svojim dolgim jezikom! "Jaz sem bil pa še bom predsednik," je stoično rekel mali Lukec katerega kazalec na levici si je dal opravka v levi nosnici. Ni preveč pojasnjeval, ker ga je otročad kot najmlajšega rada dala malo vstran. Je pa prisrčen fantič, ki so ga mamice vedno božale in trepljale. "Bila sem predsednica, da malo takih. Je pa en problem: če nimaš nikogar, ki si mu predsednica, kaj potem? No, je rešitev: greš kam drugam kjer te imajo radi. Mene imajo radi in prej ali slej potem postanem kar želim..." je prhnila Alenka, malo bolj potegnjena punčka, ki pa jo je druščina ob peskovniku štela bolj kot "nujno zlo" kot kaj drugega. Ko pa si mislil, da je pogorela z idejami in projekti, je vedno znova znala priti v "prvo vrsto". "Predsednik je od Boga," je svoj povzetek ponudil Matej, ki z očali deluje zelo resno - rad ps vsem da vedeti, kje pobira svoje zamisli: "Gospod je v nedeljo rekel, da verujoči moramo pametno izbirati, ker se imam potem dobro, če tudi vodilni verujejo..." In se mu je križec na verižici še posebej lepo bleščal v pom ladnem soncu..."Ma, hlejte: sem predsednik, a nisem hlavni," je začudil vse otroke v peskovniku Roberto, ki je zadnje dni poskakoval okoli s spremenjeno frizuro. Še jaz sem bil pozoren, kaj to pomeni: "Tinca je hlavna zame. Kar ona reče, je meni dobro in prav in zato je nad vsakim predsednikom še eden ali ena. Zato se vedno tako dobro odločim, ker ona odloča!" je namignil na svojo simpatijo za katero so sicer pogledovali radi tudi starejši fantje. A ona je vedno dala vedeti, da z navadnim kolesom ne bo šlo do njenega srca, le pa imaš električnega.... Ravno takrat pa je mimo prišel striček Milan, ki naj bi bil daljna žlahta Tanje in zato se je ustavil ob peskovniku in iz žepa potegnil vrečko s skladkarijami. Otroci so bili navdušeni, nisem mogel slišati točno, kdo je rekel: "A ne, da je stric Milan edini pravi precednik, ko vedno kaj dobrega prinese..." (videl sem, da je Janezek zavrnil čokoladico in se obrnil stran)
Še bi bile "volitve predsednika" v peskovniku, če ne bi zaslišal znanega glasu: "Pridi gledat poročila! Predsednik Borut gre v tujino delat, pravijo. Poglej kravato, kako lepo ima in kako prijazen je....Hitro pridi!" Šel sem. Otročad je bila še vedno glasna, a izkušnje z besedico "pridi" so dolgoletne in tudi poučne. Tistega gizdalina sicer ne maram, a moja boljša polovica skoraj omedli, ko ga kažejo vsega nasmejanega: "A veš, da o ni več predsednik..." bi mi skoraj ušlo, a zakaj bi tvegal "tihi teden" in sem sedel pred televizor. Pri nas se ve, kdo je na stolčku predsednika...oprostite: predsednice!