Praznik je, če ga praznuješ. Če ga občutiš, je tudi tvoj. Današnji je namenjen času, ko smo res enotno podprli lastno državo. Odločitev je še danes za marsikoga podlaga za delitve, ne enotnost. Ker eni so bili bolj za kot drugi, kajne? Zato se preštevamo in si na prsi pripenjamo odlikovanja, ki jih kdo potem vrne pa zopet sprejme pa...
Kaj bi bilo bolj dostojnega in kranjskega, če bi vsaj danes v Parku slovenske himne znali pripraviti nekaj, kar bi tja privabilo tiste, ki smo ga plačali. Neroden dan je: nekje konje žegnajo, drugod pa je počitniško vzdušje. Kranj je na praznik pozabil, a ni edini. Pozabili smo tudi na park potem, ko so si vzneseno pripenjali na prsi zasluge, zdaj so vsi (pobudniki) lepo tiho. Ker za park je (bil) denar, za spodobno učilnico za prizadete otroke pač ne. Zato so pobudniki parka kdovekje na lepšem, park pa je zapuščen kot vse dni in tedne in mesece od nastanka. Takrat se je tam trlo tistih, ki so morali biti tam, da bi zadostili smešni zamisli, smešni izvedbi. Primerjava s praznikom, ki nam omogoča dodaten (decemberski) prosti dan, je logična: enotnosti imamo premalo, samostojnost pa si politika tako rada vzame za svojo. Pa bi danes "morali" zaigrati in zapeti himno v tistem parku, ki slavi slovensko himno. Slednja je del samostojnosti in seveda enotnosti: vsem nam je blizu vsaj toliko kot nam je tuj političen park kjer naša (politična) oblast po otvoritvi ni storila nič, da bi ljudje vsaj vedeli kje je in kakšen je in...
Priznam, da se me današnji praznik "ni prijel", ker je premalo čustev v njem. Pa še negativna so zraven, povsem po krivici. Ker gre za praznik, ko smo stopili skupaj in povedali in odločili. Posledice so lahko kdaj tudi slabe, a to je naša država in mi smo jo ustvarili in - včasih - pokvarili. A tako kot v človeškem vsakdanu ni nikdar vse dobro in vse slabo.
Park in praznik sta zame priložnost, da se spomnim. Starejši smo k temu nagnjeni. In potem iz arhiva potegnem fotografijo Mirka Kunšiča iz prvih dni vojne za Slovenijo. Mnogi trdijo, da ni bilo nobene vojne, jaz trdim, da je bila in je še. Bitka za to državo traja in za blagostanje njenih državljank in državljanov tudi. Zdi se mi škoda, da to blagostanje skušamo ustvarjati z nesmiselnimi parki, ki ne služijo nikomur in ničemur potem, ko odidejo iz njih politiki. Morda pa je to sporočilo parka sredi Kranja? Kajti drugega nisem zaznal, kranjski odziv na samostojnost in enotnost je tak kot na marsikaj: meglena zatohlost duhovne province pride na dan iz ljudi, ki gradijo parke brez življenja.
K sreči imam na tisti čas spomine. Ki danes nekaj štejejo. Ker pomenijo, da sem vedel kdo in kaj sem.
Zgornje Bitnje, na državni praznik 26.12.2023