Se spomnim, kako je bilo med vojno za Slovenijo. Najprej me je vzel v avto novinar, ki je v mnogočem moj vzornik, Mirko Kunšič. In sva šla proti Tržiču in videla tank, ki je na cesti premaknil s peskom naložen tovornjak kot škatlico vžigalic. Končalo se je tako, da je padalski specialec svoj šmajser uperil v Mirka, ki je fotografiral neuspešen preboj JLA kolone po stari cesti na Ljubelj: "Pritisni (na sprožilec aparata) še enkrat pa te ubijem!"
Potem smo drveli na Brnik, vozil je Tine Golob, vzor novinarske (snemalske!) spretnosti. In nam je cesto prečkal firbec na kolesu, ki je šel malo gledat vojno. Mi smo drveli, ker naj bi Brnik raketirali...in mu rešili življenje, končali pa v drogu. Bili smo edini ranjenci, ki smo potem končali v vojni bolnišnici = porodnišnici. Potem sem delal vse dni vojne naprej. Ko so delili zasluge (beri: nagrade) na Dnevniku, moj prispevek ni bil nagrajen. Ni zadoščal niti za "hvala" pa sem preživel. Imam pa dokaze, kje sem bil in kaj sem delal.
Ob lastninjenju naše osamosvojitve vedno znova ugotavljam, kako jo mažejo tisti, ki so jo vzeli zase in jo dobro unovčili. Letošnja proslava dokazuje vso bedo tistih, ki so nekoč bili heroji, zdaj so le še do vratu v politični gnojnici. Pa bil to sam predsednik države ali vlade ali..kdorkoli. Tisti, ki smo osamosvojitev doživeli od blizu, tega nismo nikdar javno razglašali. A odkrito povem: proslave teh dogodkov že dolgo niso moje proslave. Kot ljudje, ki so nekoč bili junaki osamosvajanja že dolgo niso moji junaki.
ps
Upam pa se vedno fotografirati z zastavo partizanske brigade, ki je nekoč izbojevala, da še pišem po slovensko!
