"Roberto in Tinca - to sta lepi par"

Rad jih opazujem in poslušam. Skrijem se za balkonska vrata, spodaj ob peskovniku pa otročad že prav pomnladno razpoložena. Zadnjič je bilo posebej pestro, stara igrica "kdo je v koga" je bila na vrsti. Nobena skrivnost ni, da je Roberto "zvezda", Tinca pa bi rada z oblekcami in še čem bila starejša, za lepo se pa itak ima. Kakšen cirkus je bil, ko se je v šoli pojavila našminkana potem, ko si jo črtalo za ustnice "sposodila"...No, vse se je začelo pri Tanji (priznam, da je tudi meni malo zoprna punčara z vedno privzdignjenim nosom in če se le da v rdeči jopici, copatih ali ...), ki je druščino s svojim malo rezkim glaskom seznanila, da ona "že ve kdo je v koga"....Pomlad je tu, hormončki se prebujajo in od svoje večne igre z vojački in tankci je glavo dvignil celo Janezek, daleč n ajmanj priljubljen v gruči pri peskovniku. Roberta in Tince ni bilo ob peskovniku, ker je muzajoča se punčka ravno kazala ogledalce fantiču, ki se je očitno navdušoil nad tem, da se v "špegelčku" ogleduje in skoraj nihče ne ve, kaj ima v roki. Stala sta malo proč in zdelo se mi je, da bo Roberto vsak trenutek ogledalce kot darilo dal v žep.Najmlajši od vseh, Lukec, si je z levim kazalcem brskal po nosu kot to vedno počne. Ga še nisem videl, da bi uporabil kak prst desne roke! Matejko je potegnjen fantič z očali na koncu nosu in navadno poškili k Janezu, kaj bo storil on in potem malo tuhta in stori - enako. Rad se pokriža, o verouku, ki ga odtegne od peskovnika, pa vedno reče, da gre zelooo rad, ker tam dobi "podobco" in jih zbira.

Tanjin medklic je bil na oko nedolžen, a dejansko kot bombica v mivki: vse zanima, "v koga je /saj vemo kaj/" Roberto s tistim svojim uglajenim vedenjem in malce nenavadno hojo! Občasno se jim pridruži tudi Lenka, ki pa daje videz, da v to otroško družbo sploh ne sodi, ker je pomembna, malo višja, lepa, pametna in kar je še tega. Za hrbtom ji pravijo "vidontnid mani", ker je osmešila pri angleščini v šoli, a na take javne izjave "kdo je v koga" je še kako pozorna! Tako kot tudi Lukčeva sestrica Vlasta s katero sta sicer "kot rit in hlače" kar je logično: dvojčka sta! "No, povej če upaš in vem, da sploh nič ne veš! Če bo treba, bomo kar glasovali o tem, večina zmaga!" se je oglasila še Urška - deklica, ki je skoraj najbolj koketna med vsemi in je mamico in očija preprosila, da je za rojstni dan dobila prve čevlje z malo višjo peto! Tanja, ki je zadnje čase čemerna in kar bolj v ozadju, je začutila svoj veliki trenutek in vso pozornost otročadi ob peskovniku: "Roberto je zalublen..." se je delala pametno in zavijala z očki in zdelo se mi je, da sta celo v igro z ogledalcem zatopljena Roberto in (posebej) Tinca prisluhnila. "Skupaj držite in to je zarota. Samo da mene nohčne mara pa imam edini vojačke, da zmagam v bitki," je bolj kot ne zase čveknil Janez, Matej pa je rekel, da je zadnjič gospod v cerkvi rekel, da nas ima bog vse rad. "A boš že nehal s tvojim bogom, ki zagotovo ne ve, da je Roberto zalublen čisto zares..." je Tanja dvigala napetost: Urška je izbuljila oči, Lenka je rekla "souat" in gledela stran, ko je Tanja le izustila: "V Boruta je, ne pa v punco!" in zmagoslavno kot bi končala velik volilni kongres kake stranke, pogledala vse!

Hud šok je bil to za otročad. Saj niso več dojenčki in vedo, da je zdaj pri nas svoboda in demokracijo tudi poznajo. Debelo so pogledali, ker so domala vsi slutili, da bo odgovor pač Tinca, ki je med tem dala ogledalce Robertu in sta se vrnila k peskovniku kar malce zardela. "Glasujmo, če je res," je zmogla izdaviti Urška, Lenka je Roberta gledala kot nezanimivega, Matej pa se je - jasno - pokrižal. A Janez je vedno znal izkoristiti take vrste odrasle pogovore za svojo korist in je s tistim (preselili so se v blok z Dolenjske...)zategnjenim glasom rekel:" No, Roberto a upaš povedati, v koga si? Smo vsi mislili, da v Tanjo..." je žlehtno pristavil, da so mali Tinci kar strele švigale iz oči. Roberto se ni dal zmesti, ker je že zdavnaj dojel, da je trenutno v peskovniku on glavni: "Ne povem pa ne povem! Zdaj z vami komuniciram /izraz je zadnjič med večerjo s kosmiči slišal vsaj desetkrat iz televizorja/ drugače.... Da "sem v nekoga" je še kako res, šteje pa, kaj mi kdo da...." je grulil in Tinca si je vidno oddahnila. Dokler mu lahko da ogledalce, se bo "njen Robi" gledal vanj in - vanjo...

Še bi jih poslušal, če ne bi iz kuhinje znani mili glas neusmiljeno sporočal, da tu njegova lastnica ve, "v koga sem"..."Hitro smeti odnesi, jutri pobirajo!" sem dobil navodilce in vedel sem, da besedo "prosim" čakam zaman. Če si v koga zares in že dolga leta, tega ni treba, a ne? In sem že držal koš za smeti v rokah...