Kdor stopi z vojaškim škornjem na tuja tla, je agresor. O tem nisem imel nikoli dvomov. Kdor hujska na vojno, da umirajo drugi, je nevaren. O tem nisem imel nikoli dvomov. Sleherno človeško življenje je več vredno kot ves vojaški arzenal tega sveta in vse politike tega sveta.

Ljudje, ki imamo sinove, nikdar ne bi poslali svojih v vojno razen, ko bo ogrožena (kot je že bila) naša država. Sebično? Morda. Umreti za tuje ozemlje, tuje politike, tuje interese je v tej luči absurdno. Današnji svet to prinaša. Psi vojne so tisti politiki, ki svojih sinov niso poslali umret v Ukrajino ipd. Tuje sinove bi tja poslal francoski predsednik, bodoči ameriški pa naj bi to ustavil. Bomo videli, med tem bo padlo še veliko sinov mater, ki nikdar življenj njihovih ljubljencev ne bi zastavile za karkoli in kjerkoli.

Moj zapis ni kako modrovanje o rešitvah. Je pa pogled nekoga, ki razuma ne vidi več. Ker so samo interesi: po ozemlju, po surovinah, po oblasti neke politike v tuji državi. Ni jih malo pri nas, ki to zagovarjajo, hujskajo na našo udeležbo v moriji, ki je jutri lahko še hujša. A jasno je, da se sinovi največjih hujskačev nikdar ne borijo na frontah. In se nikdar niso. In se ne bodo.

Slovenija je država, ki je podprla Ukrajino, ki ima vso pravico, da se brani. Kot smo se branili mi leta 1991 in nam iz Ukrajine nihče ni pošiljal pomoči. Ker jih to ni brigalo niti malo. Pa ne vlečem vzporednic, a eno je pisati deklaracije in pleteničiti na srečanjih politikov, drugo je v morijo poslati lastnega sina. Tu pa se moramo tudi mi ustaviti. Tudi Slovenija je trpela zaradi tega, ker so nam po drugi vojni vzeli Trst (ki so ga zavezniki s partizani osvojili) in ker smo izgubili ozemlja, ki so ostala agresorskim državam (Italiji, Nmečiji=Avstriji).

Vsi in vsakdo vemo, da vojaškega zmagovalca v Ukrajini ni in ga ne bo: Rusi ne bod osvojili Kijeva kot so nameravali in Ukrajina po vojni ne bo enaka kot je bila pred njo. Nesmiselno in nevredno je ob tem dopustiti, da "raja" in "kanonfuter" umirata. Ker ni absolutne zmage, ker ni absolutne resnice, ker ni pravice - je samo trpljenje. Milijarde profita tistih, ki podžigajo vso to morijo, so jasni razlogi, da razum ne pride do veljave. In krivda? Je znana? Je mašinerija medijev prepričala vse? Niti približno ne in prav je tako. Ker je to postalo manj pomembno od življenj, človeških življenj. Kjerkoli, ne samo v Ukrajini.

Baron Trump se kot /nekoč/ slovenske matere sin ne bo boril v Ukrajini. Prav je tako. In zato naj vsakdo, ki še vedno vidi zmago ne glede na padle sinove, pošlje svojega tja. Nihče ga ne bo, jaz ga tudi ne bi. Nobena vojna ni pravična, a vsaka je krvava. Bodimo pošteni vsaj do sebe in ne verjemimo več medijski mašineriji, orožarski industriji oziroma vsem tistim, ki imajo korist od katerekoli vojne. Za naše sinove gre. Če ne danes - pa jutri.

Miran Šubic, državljan države, ki je 1945 zmagala v vojni proti agresorjem in to ponovila 1991. In se - upam - iz tega česa naučila....