Ko sem prebral naslov knjige nekdanjega kranjskega župana, ki je meni in mojemu kolegu fotoreporterju grozil s fizično silo, če ga bo še fotografiral na - volišču, sem se spomnil leta 1986. Od takrat naprej namreč politik obravnava "vrenje v Kranju"...se je v knjigi spomnil tudi zgodbe o novinarju iz Kranja in takratni oblasti? Ne vem, ne pričakujem, ni pomembno. Meni se ni zgodilo "vrenje" ampak kar "cvrtje"...in raženj je sukal takrat politično in oblastno vsemogoči Henrik Peternelj, predsednik izvršnega sveta kranjske občine...Pa si dovolim štiri desetletja kasneje javnosti predstaviti zgodbo, ki je resnična do pike in vejice....

Bil je čas, ko sva z Mojco pričakovala naraščaj, živela pri tastu in tašči, iskala parcelo za hišo. Po zaslugi mojega pokojnega očeta sva jo našla in - tako sva bila prepričana - kupila preko stanovanjske zadruge kar je bila takrat splošna metoda, da si kot graditelj plačal zaradi članstva v zadrugi manj davka....

Potem me je v Kreanju srečal znanec, občinski davčni inšpektor. In je imel marsikaj povedati o šefici davkarije (sodila je pod občino...) in vprašal me je, če bi jaz kaj napisal... Kolega Peter Colnar je bil sicer zadolžen za poročanje iz Kranja in o njem, a je bil na dopustu in sem privolil z eno zahtevo: za trditve potrebujem papirje, dokaze. Pa sem jih dobil in doma sem slišal: "Saj veš, kaj bo zdaj..." Pa sem pač rekel, da približno vem, ampak da se prodal ali upognil ne bom...Vsa čast uredništvu Dnevnika: zgodbo o peripetijah na občini/davkariji je moj časopis v trdem socializmu objavil - povzel pa takrat udarni Teleks in drugi mediji. Ima pa to pisanje tudi temno poglavje.

Ko sem prišel k Henriku Peternelju na občino po izjavo, mi je mirno rekel: "To nauš pisou...." Pa sem. In sem tudi njemu povedal, da bom. Med sabo so se takrat udarili tako "partijci" kot drugi, perje je frčalo in kot mlad novinar sem objavil dobro zgodbo. A partija in oblast sta imeli dolgo roko: na perfiden način so me skušali v procesu prenosa parcele spraviti ob kos zemlje kjer zdaj že desetletja stoji naš družinski dom, ki so nam ga skušali zažgati potem 2013. Vse bi bilo zakonito, vse izpeljano "po regelcih", a sem dobesedno znorel in morda je kdo pomislil, da se bo zadeva razplamtela in so sredi tega početka odnehali. Bistvo pa je bilo v tem, da "moja parcela", ki sem jo odkril in na koncu tudi plačal jaz, ne bi bila namenjena meni ampak prvemu čakajočemu na listi zadruge....Takrat sem dojel moč "partije" in njene oblasti: vse skupaj - in to mi je med vrati občinske stavbe potrdil uradnik, ki se je še zdaj kdaj oglasil Trmi - bi "šlo skozi"!

To je bilo leta 1986. Kot bi zapisal pisec knjige, ki je izšla 2026, se je "začelo vrenje"! Mene so cvrli ali pekli na ognju, ni šlo le za vrenje, ker so me kasneje vlekli tudi z dovoljenjem za montažno hišo v Bitnju. Pa je naša družina na koncu koncev našla dom pod svojo streho, tovariš Peternelj je postal gospod (nadzornik ipd. v propadli Muri je bil tudi v demokratičnem času, ker je pač znal in zmogel veliko) in ni bil edini tak. Zato mi gredo še danes najbolj na živce tisti, ki se junačijo in trkajo po prsih - takrat pa so bili (in tega jim ne očitam, smo bili bolj ali manj vsi...) seveda drugačni: sistem so znali uporabiti v socializmu in zdaj zopet.

Nikdar se nisem imel za "disidenta", a politika je skušala 40 let nazaj "trenirati strogost" na mladem, neposlušnem novinarju. Vse se je ponovilo mnogo kasneje: en župan mi je preko sodišča skušal preprečiti pisanje o tem kje dejansko stanuje, drugi je preko obvodnih pritiskov omrežil lisjaškega urednika, da mi je strigel peruti. In zdaj me zopet oblast črta z liste novinarjev, ki prejemajo obvestila in vabila, županov uradnik pa mi prepreči poročanje z dogodka, ki ga tudi sam plačujem?!

Kaj se je torej spremenilo "med vrenjem v Kranju od 1986"? Zame kot opazovalca in udeleženca teh zgodb res ne veliko: oblast enako skuša vplivati in pritiskati - pa naj bo socialistična ali sedanja, ki se rado oženi še s kapitalom. Marsikdaj sem ob vsem tem klonil tudi sam, priznam. Nikdar pa ne takrat, ko je šlo za to, da se "prodam" ali pa "upognem hrbtenico". Vrenje v Kranju od leta 1986 je torej zame staro 40 let in tovariš za veliko mizo, ki mi je prepovedal pisanje, je zame še vedno simbol nečesa kar sem odklanjal in odklanjam.

Mnogi pišejo knjige kar je dobro. Mnogi pa smo jih tudi - doživeli na svoji koži. To pa je najboljše; smo vzpostavili nek sistem vrednot in z njim živimo. Trmasto, jasno...

Miran Šubic, ki nisem bil povabljen na predstavitev knjige znanega Kranjčana, častnega občana. To razumem, ker je vabilo sporočilo. Če ga ne dobiš pa tudi....