Strah.

Občutek strahu je lasten slehernemu med nami. Razlika je samo v tem, kdaj se česa ali koga bojimo. In kako se na strah ali strahu odzovemo. Če neka ministrica podleže strahu pred odgovornostjo, to lahko postane kriza vse politike. Tudi zato, ker njenih podrejenih ni strah, da bo opazila sporno pogodbo. Tak je zadnji in najbolj očiten primer strahu na najvišji ravni. Pa so vsak dan novi. Poglejmo pobliže, domov, v Kranj.

Imamo župana, ki ga je strah? Ne upa priti nekemu društvu povedat, da jih ne podpira več. Da so na vrsti drugi, na primer. Ne, špancira skozi mesto - a se pri njih ne ustavi. Ga je strah? Ko je treba ljudem povedati, zakaj se bodo pol leta dlje vozili mimo mostu, ki je skoraj nared za promet, njegov strah spremeni v razlage. A nas ni strah poiskati okoliščine in zato je oblast v strahu pred nami: pa nam odreka sporočila, ki smo jih prejemali od....no, ja: neprestano. Strah podrepnikov okoli župana ali pa njegov strah, ki ga prenese na podrepnike? Rezultat pa je enak, vsaj za nas. Ko nas kot medij prečrta oblast lastnega mesta, je odgovor najmanj takle: nikoli več ne bomo volili takih in teh! Strah povedati resnico ljudem, je strah pred lastno nezmotljivostjo. Ker delam vse prav, me je strah že pomisliti, da bi kdo drug trdil drugače ipd. itd.

Častnega občana Kranja ni bilo strah vzeti društveni denar, ki ga je pobiral s članarino članom. Strah pa nastopi, ko se je treba soočiti s posledicami. Ki niso prijetne: uniforma polna odlikovanj pa še častni meščan in - strah pred priznanjem napake? Primer je očiten in zelo poučen: če je včeraj nekdo preganjal tujo vojsko z naše zemlje, potem zdaj lahko molči, ko je za to dobil vsa priznanja in so ga dobili s prsti v marmeladi? Strah je lahko oseben, razumljivo. A premagati strah pomeni sprejeti odgovornost za svoja dejanja.

Končam z metlo na lastnem pragu in pred njim. Neštetokrat sem se soočil s strahom, a vse naj ponazorim z dogodkom iz drugega razreda osnovne šole. Učiteljica, stara gospa, nas je povabila na podstreho kjer je njena družina hranila stare igrače. In bilo je fantastično doživetje. Pa je vsakemu namenila eno "politanko" in tudi kozarec malinovca. Sam sem vzel dve še preden je bilo jasno, da vsak lahko samo eno... Izkazalo se je, da je sošolka ostala brez. Ko je učiteljica to ugotovila, je vprašala, če je kdo vzel (in pojedel..) dve sladkariji. Bil sem najnižji (vsaj med fanti) v razredu, a sem v tisti silni stiski dvignil roko. Nič hudega ni bilo, žal že pokojna učiteljica je zadevo rešila in sam sem takrat, v eni minuti, doživel vse stiske strahu in olajšanja.

Še danes me je strah, da ne bi zmogel takrat priznati. Še danes me je strah, da bi tisti greh nosil s seboj. Še danes pa ne vem, ali sem premagal strah pred kaznijo ali strah pred nečem slabim kar sem storil. Kasneje me je bilo velikokrat strah. Zopet sem naredil kaj slabega, a me niso zalotili in zato nikdar sebe ne bi jemal kot človeka brez greha, brez strahu, brez...Ljudje ne zmoremo vedno premagati strahu. Ker to pomeni največkrat premagati samega sebe.

Miran Šubic, takratni osnovošolec, ki sem se bal - a priznal. Vsaj takrat.

PS

KO ME NEKDO V LASTNEM MESTU, LASTNI DEMOKRATIČNI DRŽAVI STRAHOPETNO SKUŠA ONEMOGOČITI KOT NOVINARJA, NE POZNAM STRAHU. OD NEKDAJ.