Rad jih opazujem, ko se igrajo in klepetajo pod balkonom. Malce skrit za vrati se vedno čudim, kaj vse jim pride na misel, kako so nam podobni - pa čeprav še brezskrbni in otročji. Zadnjič mi je bilo kar malo hudo, ko so poslavljali od Korelčka. Ta jih je imel za ušesi, a zdaj se seli iz naše soseske nekam na samo, v neko vas ali kam. Bil mi je simpatičen, ker je celo druščino zabaval s svojimi domislicami in še dobro, da je zdaj med njimi Marjan, ki je Korelčka še presegel: on se take znebi, da se še jaz na balkonu hihitam, otročaji pa "tako -tako": enim je do smeha, eni so bolj kislih obrazov...

"Zdaj ne bo več zabavno," je bila kar obupana Alenka, visoka punčara, ki se je že spopadala s prvimi minicami in tudi lak za nohte si je že "sposodila" pri mamici: "Midva s Korelčkom vedno tekmovala, kdo bo tistima upokojencema prinesel iz kleti drva - potem pa sva dobila čokolado!" je dokazovala, kako bo zdaj za starejše v našem bloku morala skrbeti sama. Ali pa tudi ne: zadnje dni v druščino zahaja "konkurenca" - punčka ima štajerski naglas in je silno podjetna. Zadnjič je za sošolko narisala eno risbico in jo potem fotokopirala, da sta enako dobili dve sošolki. Učiteljica ni bila ravno navdušena nad zaslužkarsko žilico učenke in je klicala starše v šolo..."No, ja, smo se ga navadili, zdaj bomo pa brez njega tudi shajali. Joj, se spomnim kako je sklepetal nekaj kar sta se sosedi iz pritličja pogovarjali in je prisluškovala tretja soseda o kateri je tekla beseda in je bil potem ta velik špetir!" je o grehih odhajajočega Korelčka razpredal Tonin, ki je govoril s stisnjenimi ustnicami. Ne zaradi načina govora, le zobke so mu popravljali in ni bil vesel, da ima aparat. Pa vedno bi se kake detektive igral, da je šel Marjanu poštenu na živce: "Nihče ni nenadomestljiv!" je otročajem pojasnil in se spomnil, kako je bil jezen zaradi vojačkov s katerimi se je Korel rad igral in jih postavljal v peskovniku nalašč drugače, kot je hotel Marjan. Korelček se je za slovo v peskovniku igral s svojim novim avtomobilčkom: "poršeja" sta mu kupila roditelja, da bi lažje prebolel dejstvo, da ne bo več v druščini pod balkonom in gredo pač nekam ven iz središča dogajanja...in celo kaka solzica se mu je zasvetila v očeh! Janez, ki je tudi vedno imel okoli sebe kake vojaške igrače in mu je bila lesena puška najljubša med njimi pa je nekaj mrmral in računal, da se je slišalo izpod balkona: "Če gre Korel ven, če pride Matej in če še tisti debeli Zdravko morda....potem je to.....dovolj? Ne, ni dovolj....če bi pa še...." Matematika se mu ni izšla, meni pa tudi ne, ker se je iz kuhinja oglasil mili glasek: "Ti, a se greva izštevanko -vija, vaja ven...ti neseš smeti dol!" Zanimivo: tudi meni se nikoli ne izide....