Tole je moj prvi poskus ujeti nekaj tega počasnega časa. Kajti prej smo lovili sekunde, minute in zdaj se nam bodo vlekle ure in dnevi. Ko sem včeraj zjutraj z našo psičko srečal (kot velikokrat zjutraj) sprehajalko z njeno psičko, sva imela oba - dolgi vrvici. Psa pa sta se seveda igrivo ovohala in malo skakala. Midva pa sva silila vsaksebi. Pes je imel prijatelja blizu, jaz sočloveka čim dlje. Čas virusa pač.

Čez dan me je presunila človeška zgodba nekoga, s katerim sem velikokrat pil kavo in se smejal in bil z veseljem v njegovi družbi. Nočem presojati, ali je virus zlomil človeka in za kako dolgo. Bil pa sem ves iz sebe ob tem, kaj se je zgodilo. Kako krhki in ranljivi smo, kako lahko vsa bremena naenkrat sploščijo naš smeh, našo dobro voljo, naša upanja v gmoto, ki se ji reče preprosto: zlom. Nimam toliko moči v tipkovnici, da bi našel vse dobre misli in želje za sočloveka s katerim želim še piti kavo in se smejati in si pripovedovati zgodbice in...Šele, ko virus pokaže zobe tebi ali komu od tvojih, dojameš. Ali vsaj skušaš dojeti. Vrni se kmalu med prijatelje, prosim!

Vmes sem seveda pisal. Skribomanija pa je izraz, ki me dobro opiše. Ogromno je bilo različnih novic, predvsem naših, kranjskih. In vmes sem bil obveščen, da me nekdo napada na omrežju. To je zame kot bi popil kavico: vsakdanji pojav. Ljudje smo različno občutljivi: eni ob izpostavljanju javnosti postanejo povsem nemočni, drugi se odzovemo. Izhajam iz opazovanja samega sebe in zaključka, ki ga dolga leta novinarstva nosim s seboj: ko me kdo popljuva, ko me žali ali prizadane, pomislim: koliko drugih si ti izpostavil javnosti, pisal o njih? Ne morem reči, da sem jih žalil (tu imam dokaj jasne kriterije), a moje novinarsko pero je bilo vse prej kot božajoče za marsikoga. In zato sprejmem, da tako ravnajo drugi. Le da nikdar ne nastavim drugega lica, se mi pač pozna, da sem manjkal pri verouku...

Drugače pa sem zvečer preživel tudi z Larryem Davidom na HBO. Nova serija in drugačen odziv na svet in ljudi okoli sebe. V času kriznih govorcev (tisti naš kranjska naftalinski je žal le bleda senca izpred let), kriznih štabov in kriznih odločitev, je bil to super zaključek dneva. Poleg tega, da sem ob pregrevanju telesa (virusov?) prebral še nekaj, česar nisem vedel: o drogah v nemškem rajhu...Zanimiva tema in pomislek: ali ni danes odvisnost od spleta vredna prav take knjige? Ker sam sodim zraven....Zdravi bodimo!