Zlati prinašalci so lepi in pametni psi. Najbolj za lastnike in ljubitelje, jasno. Kot novinarju so mi že pred leti včasih rekli, da sem "zlati prinašalec". Kadar sem pač našel kaj ekskluzivnega, posebnega in to potem objavil. Ni mi preveč pomagalo: kaj mi pomagajo aktualnosti, če sem pa težak karakter, naporen za šefe, površen in skregan s slovnico, da o odbojnosti do modernih tehnologij ne pišem. Ampak: sem preživel, morda kdaj celo dobil pohvalo, če sem v novinarskem gobcu prinesel res kaj posebnega (sam pri sebi štejem med to tudi aferi Hit in Elan v starih časih, pa afero davkarija v času socializma v Kranju, nazadnje pa mi na misel pride Trilarjeva pijanska nesreča in še kaj..)! Nisem pa bil nikdar pobožan kot so se pustili božati drugi: dodatki in stimulacije so me obšli kot tudi kakršnakoli druga oblika priznanja...mi je pa Miran Lesjak vročil dva opomina pred brco v rit! Pa sem se brcnil sam.

Imel sem tudi zglede, ki pa so relativni: to so tisti kolegi med nami, ki so neprestano odkrivali prave senzacije. Iz vrha politike. Ko sem bil še mlad in neumen, sem si želel, da bi tudi meni šlo to od rok: tresla se je država, ko so objavljali svoje raziskovalne izdelke. Kasneje me je malo minilo veselje, ker so samo eni vedno odkrili svinjarije pri tistih, ki pač nekomu niso bili po volji. In sem dojel, da dobivajo v ušesa ali pa na mize ali pa po pošti svinjarijice o tistih, ki jih je treba pač na pragner postaviti. Kajti nikdar se ni zgodilo, da bi levi razsikovalni novinarji odkrili več senzacij o levih kot o desnih in zdaj je to seveda obratno. Zlati prinašalci senzacij so mi tako postali na moč sumljivi. Posebej zato, ker so bili vedno odlično plačani in ker so načela (po mojem) znali preračunati v evre (ali katerokoli valuto).

Mene je v Ljubljani "pljuval" pri mojem soimenjaku ptič. No, ali je bil kos ali drozg niti ni pomembno. Je bil pa v navezi, ki bi ji lahko rekli - pravi triler! In on je bil prinašalec pravih novic in on je sedel v uho mojemu šefu, so mi povedali tisti, ki poznajo, kako iste baže ptiči skupaj letajo. Sploh nisem zameril ne ptiču, ne režiserju trilerja - zameril sem tistemu, ki je to igro sprejel in me skušal cenzurirati kjer se je le dalo. Kajti fantje na drugi strani so se borili fer (čeprav zahrbtno), on pa je imel priložnost zadevo vzeti ali pa zavrniti. In v tem je problem nas, zlatih prinašalcev: ne glede kaj nosimo v gobcih, odločajo tisti, ki so omogočajo, naročajo, plačajo. V tem je naša tragika: vedno samo plen nosimo, nikdar ga nismo deležni. Pa sem sam zdaj, ko nisem več mlad in neumen (samo še slednje), tega vesel.