Žoga je okrogla. Ena od filozofskih misli mi pride na misel ob dejstvu, da bom znance in prijatelje ipd. najlaže srečal jutri v Allianz areni. Imel sem srečo, da sem bil na otvoritveni tekmi te športne arene nad vsemi arenami. Pa je lepših in boljših in večjih veliko. A ko se - na primer - ob mraku pripelješ do nje ali sprehodiš proti vhodu, te navduši. Imaš občutek, da je pristal NLP in boš vstopil vanj...
Ko bo jutri tam večer, bomo že vedeli ali smo selitev naroda začinili še z rezultatom, ali ne. Pa bom tokrat spomin obudil za nazaj - Jugoslavija se nam je ob evropski premieri izmuznila iz objema. Točka pred tekmo je bila za nas kot Triglav takrat v Charleroiu, po tekmi so žalovali za zmago. Zdaj nam ni treba ničesar več dokazovati - le potrdimo lahko, da smo zopet del svetovnega in evropskega športa številka 1. Na malih ekranih bodo to gledali Norvežani pa Švedi pa Irci pa....precej jih je. Zato je selitev Slovencev v Nemčijo, na Bavarsko potrditev fenomena nogometa kot magneta. Potegne in pritegne, osvoji in zasvoji.
Pred skoraj četrt stoletja smo se nogometno osamosvojili. Voskovodja je bil Srečko Katanec. Zdaj se lahko potrdimo kot narod, ki svet osupne najmočneje prav v športu. Tudi v nogometu, kdaj pa kdaj. Kaj gremo iskat v Munchen? Zmaga je želja. A dejansko smo že zmagali, ker dokazujemo, da smo lahko povsem enotni, brez razlik in prepirov. Ko zadoni Zdravljica in kot se zasliši "Kdor ne skače....", smo narod. Kdor premore toliko pripadnosti, vedno zmaga. Poraz je v športu neločljiv del, a biti jutri na tem veličastnem športnem prazniku, je zmaga.
Slovenija gre naprej. In nikdat ne obstane. V to moramo verjeti in bomo vedno sposobni zmagovati.
Miran Šubic, navijač