Včasih te doleti kako sporočilo, ki nehote prikliče čase, ki jih ni več. Tudi meni se je zgodilo, ko sem prejel zahvalo in obvestilo o Marjanu Cigliču. Zataval sem v spomine in vem, da marsikomu ali večini ne pomenijo nič. So le umik v neke zgodbe, ki sem jih doživel s tem človekom in so še vedno v meni. Povsem gotov sem, da je bilo njegovo življenje roman kjer se je drama mešala s tragedijo in komedijo in še čem. Tako kot pri vsakomur od nas? Verjetno, skoraj zanesljivo. Marjan Ciglič me je v začetkih mojega novinarstva naučil marsičesa, a me ni nikdar hotel učiti. Še manj je deloval kot avtoriteta, daleč od tega. Bil je tako poln življenja, da ga najhujše preizkušnje niso omajale. Zgodaj je kot otrok iz številne družine ostal brez očeta. Druga svetovna vojna ga je poslala v nemški uniformi daleč na vzhod kjer je čudežno ostal živ. Potem je postal partizan, tudi oficir. Po vojni je branil novo državo na meji in potem slekel uniformo. Poslali so ga na prevzgojo na Goli otok. Ko je kot fotograf postal fotoreporter, je z desetletji postal živa legenda. A zame je ob vsem tem vedno bil in bo simbol neuklonljive življenjske sile. Ponosen sem, da me je kot "vajenca" vzel s sabo na čudovite poti kjer sva - brez velikih besed ali izjav - postala povezana. Bil je moj novinarski oče oziroma človek, ki mi je pokazal, da gre za poklic kjer so vedno najprej ljudje. Smo ljudje? Ne vem, če se štejem zraven, ker ti novinarstvo marsikaj vzame in ogromno da. Meni je dalo Marjana Cigliča in zato sem iskreno vesel za mlado raziskovalko in njen izbor teme doktorata. Posredno naju je povezal prav Marjan, ta človek nasmeha in srčne dobrote, ki ju je nosil na dlani. Sleherna njegova fotografija je dokaz za to. Imam eno na steni kjer sam še vedno pišem. Z njo je z mano Marjan in vse kar mi je prinesel v življenje in novinarstvo....
PS
V življenju sem skusil mnogo novinarskih šefov, podšefov, nadšefov. Pa delal z mnogimi, ki so mi dali vedeti, da "nekaj pomenijo". Zajel sem blišč in bedo svojega in drugih novinarstva. Premetavalo me je sem ter tja in me še danes, a vedno sem v mislil lahko našel razlog, da mi je poklic bil in mi je strast. Užitek. Nekaj več. Ne bom zapisal, da je za to "kriv" Marjan Ciglič, ki se je rodil pred sto leti. Ne, verjetno bi samo zamahnil ob taki "visoki filozofiji" ali laskanju, hvali. To ne gre s podobo človeka, ki je preprosto rad med ljudmi in jih beleži na /takrat/ film. Domišljam si, da sem mu malo podoben. Vsaj malo...in zato mimo mene kot sence v meglo odhajajo namišljene veličine - on pa ostaja brez, da bi karkoli posebnega storil v mojem novinarskem življenju. Ni bilo treba, dovolj da je bil.
In je.
Miran Šubic, novinar