Klemenko. Tako so mu rekli. Ne spomnim se, da bi med vojno za Slovenijo neposredno kot novinar imel z njim opravka. A so vsi zanj rekli, da je bil pravi: usposobljen, odločen...Takrat se je to reklo za ljudi, ki so državo dejansko rešili in tega niso kasneje nikdar "dobili plačanega". Milan Klemenčič s Kokrice je žal umrl malo preden mu je bilo dodeljeno odlikovanje, ki si ga je zaslužil tri desetletja prej.
Častni Kranjčan Franc Hvasti je dobil odlikovanje pred dvema dnevoma. Zato, ker je nekako daljnosežno usmeril v kolesarstvo ljudi, ki so potem naredili kolesarstvo tako kot je danes? Ne vem, vem pa nekaj: bicikel= Franc Hvasti. Tako sem ga (s)poznal nekoč na eni od dirk po Kranju in tako je ostalo. Odlikovanje za pravega, zopet.
Čestitke torej obema, enemu posmrtno. Kranjčani niso pogosto odlikovani. No, tokrat se je zgodilo kot že marsikdaj, da doma, v svojem mestu, vse to skoraj ni zaznano. Če pa kdo s kravato posadi eno drevo, se četica "peglaric lika in dela župana" prelomi na dvoje, da hitro obvesti "javnost". Ja, imamo protokol na občini, ampak: ali imamo še občutek za sočloveka!?
Obema Kranjčanoma, prejemnikoma državnega odlikovanja, gre Trmina pozornost. In občutek, da je šlo njuno priznanje mimo nas. Kar ni dobro. In ni v prid duše mesta kjer sta živela, delala. Priložnost zamujena, ne vrne se nobena, kajne? Oblast, ki ne zmore slaviti tistih, ki proslavijo mesto z delom (in odlikovanja so le posledica), je lahko močna in trdna. Ni pa ljudska.