Dnevnik bo dražji, mi piše Miran. Jasno: saj se vse draži. Včasih je to bralce razkačilo, danes so apatični. So ali smo? Ostalo jih je baje okoli 15 000. Naročnikov Dnevnika, jasno. Nekoč jih je bilo 50 000 in več. Nekoč...Pa nič stranu: Dnevnik ima vsa ta leta dobiček. Ki pripada lastnikom. Logično in pošteno, ker so nekoč Dnevnik kupili od nas, zaposlenih in ostalih.

Miran piše solzavo o povsem realnih zadevah. Bilo je še eno težko leto za časopise, sam sem iz teh zgodb že skoraj štiri leta. Zato se me Miranovo pisanje manj dotakne kot se me on kot urednik in šef in izvajalec politike lastnikov ni nikoli. Če bi bil neobjektiven, bi ob njegovi najavi podražitve zapisal: "Pokopal si Dnevnik, od tvojega prihoda sem je naklada časopisa padla za nekaj deset tisoč...". To je dejstvo, a Miran iz te zgodbe je pač sam orodje. Nima kam: kjer je za dobro službico potrena vsaj izobrazba, nima možnosti. In koliko je medijev, ki bi mu dali tako igračko kot je Dnevnik? Bom vedel, če bo poskusil. Do takrat bomo "dnevnikovci" stare šole spremljali, kako je časopis nemogoče dostaviti redno in točno in brali o tem, kako nujna je podražitev. Vse to so dejstva.

Manj pa mi sedejo misli o kakovosti časopisa, ki sem ga sam pisal 40 let. In še manj o tem, kam vodi in do kam je pripeljalo njegovo vodenje časopisa, ki so ga zapustili vsi, ki so ga lahko. Tudi sam sem med njimi in vedno s ponosom povem, da je bila moja prva pokojnina višja od zadnje plače. Ne, ni kriv Miran, to je pač usedlina nekih boljših časov, ko novinarji in drugi še nis(m)o bili hodeči stroški. Zdaj so. Sam nisem več, ker sem zdavnaj dojel, kaj se bo zgodilo in se dogaja. Vse pod vodstvom tistega Mirana, ki me je cenzuriral po naročilu nekega župana in skoraj vrgel iz službe. Zato seveda njegovo pisanje in lepe misli sprejmem s posmehom. Mu je usojeno, da bo kot ujetnik lastnika prej ali slej tudi grobar časopisa, ki ga sam - kot berač svojo malhko - tako sneto hvali? Časopisa, ki redno izhaja v minimalnem obsegu. Časopisa, ki v splošnem delu usodo drugih, v posamičnem pa je to takole: Miran in njegovi so varni, ostali so zamenljivi.

Zakaj to pišem na predvečer novega leta. V današnjem sobotnem izdelku je Miran zapisal, kako je z njim med intervjujem ravnal tisti, ki mu zdaj svetuje tesna sodelavka. Katera že? Ona je (bila) izdelek Mirana in njegove uredniške politike "medijskega ubijanja". Ona je bila zvezda časopisa in to skupaj s tistimi, ki so danes srečni v "golobnjaku" ali okoli njega. Ustvaril jih je Miran, jim dal potuho - vse poi volji lastnika, da bo jasno. Skupaj so počeli kar so hoteli oziroma kar jim je ukazoval interes v Miranovi podobi. Potem je bilo lepega dne konec, lastnik je preko istega Mirana počedil tisto skupino "medijskih ubijalcev", ki je bila še včeraj njegov ponos. Zato sem tako ponosen, da to vsaj Miranu nisem bil nikoli. Kje so zdaj tisti, ki so morali oditi, Miran pa je ostal? V ali okoli "golobnjaka". Ena od njih je kajpak zadolžena za stike z javnostjo stranke, ki nam vlada. In ko pride Miran kot (da se nasmejem) "ojbketiven urednik objektivnega medija" na pogovor, se nam bere "igrokaz". Napad na urednika in novinarja? Slutnja medijskega pogroma a la "golobnjak"? Nedostojno vedenje premiera do urednika slovenskega časopisa? Vsemu je mogoče prikimati, se zgražati ali celo dvomiti. Ampak samo eno je res: tisti, jih je kot iz plastelina naredil Miran, danes v "golobnjaku" delajo poračun in obračun.

Najbolj grozljivo pri tem je, da je na zunaj cesarjeva podoba popolnoma drugačna kot je stvarna in resnična. In ta je taka, da je Miran neko politično karto odigral slabo in je v "zadnjem štihu izgubil pagata" koit bi rekli pri taroku. Morda se motim, ker pač pišem kar mislim, zaključujem ipd., ampak Miran je dobil pravo lekcijo. Njemu premier vehementno prekine intervju, ko se mu zazdi....Mu je kdo svetoval tak odnos? Je to znak "depolitizacije" v novinarstvu? Ne vem, še zanima me ne. Ker je na eni strani tisti Miran, ki ima manj novinarske, uredniške in človeške svobode kot jo je v "golobnjaku". In na drugi strani je nekdo, ki to zaradi funkcije, položaja in volje volivcev, lahko izkoristi.

Zaradi vsega tega je treba najti interes. Dnevnik /shujšan po obsegu in vse manj zanimiv po vsebini in katastrofalen po nakladi/ je za lastnika še vedno "kokoš, ki nese zlata jajca" in šef v kurniku mora čistiti tudi kurji drek za svojo bogato plačo. In zato se mu lahko zgodi, da kdo šepne njegovemu visoko pozicioniranemu sogovorniku, da naj prekine pogovor kadar le hoče. Kar je čudno morda samo Miranu in bralcem, ki ne vedo, da je isti Miran vzgajal kadre za "golobnjak", jih poslal na cesto in so se oni vrnili na mala vrata oziroma kar skozi dver vladne palače ipd.

To je eno zadnjih dejanj Dnevnika kot sem ga dojel in bral in pisal jaz. Zato mi mora Miran kot bralcu pisati o podražitvi časopisa, ki je kajpak - izvrsten. Kako ne bi bil, ko ga on vodi, urednikuje ipd. !? Koliko velja on in koliko žal nekoč povsem drugačen časopis, mu mora na trdo povedati prvi človek Slovenije. Ki s tem zanesljivo pokaže sebe, a tudi tistega Mirana, ki mu nič ni jasno.

Žalosten sem zaradi obeh. A vesel zaradi sebe: nikdar nisem verjel, da Miran=Dnevnik. Všteti vsi Mirani kar jih je bilo in so še in bodo. Pri tem sem bil in ostal precej osamljen. In verjetno sem uspel skozi tole pisanje sporočiti, da me tudi Miran, ki mi sramežljivo najavlja podražitev njegovih mojstrovin, nikdar ni štel zraven.

Kar je danes znak neverjetnega zadoščenja in zadovoljstva. Na Silvestrovo pa seveda želim lahko le najboljše Dnevniku in "dnevnikovcem". Mirani nis(m)o všteti.

Miran Šubic, bralec Dnevnika in štiri desetletja novinar časopisa, ki pred mojimi očmi umira. Žal.