V Dražgoše preden bodo prepovedane!?

Nekoč smo gorenjski novinarji obiskali Rim in imeli srečo, da nas je sprejel papežev minister, slovenski prvi in do zdaj edini kardinal Franc Rode. Čeprav smo bili v druščini v glavnem predstavniki "levih" medijev, je bil pogovor iskriv, kergospod Rode tak sogovornik je. Med dokaj dolgim klepetom sem ga vprašal, kaj počne v prostem času, če ga sploh ima: "Berem!" je odgovoril najvišji cerkveni dostojanstvenik kar smo jih kdaj imeli. In pojasnil je: "Najraje zgodovinske knjige!" IN SEM VPRAŠAL PROVOKATIVNO, ČE TUDI "DRAŽGOŠKO BITKO" VZAME V ROKE? "BITKA, KI JE NI BILO!" JE ODVRNIL NARAVNOST BRILJANTNO ZA NJEGOV STATUS, ZA NJEGOV SVETOVNI NAZOR.

V nedeljo bo v Dražgošah govoril Milan Kučan. To ni ne naključje, ne govor, ki ga bo treba prezreti. Kajti danes - prosto po Rodetu - bi dogajanje v Dražgošah radi zanikali tudi taki, ki so nekoč vodili pohodnike v "Titovo Jajce". Na primer: Janez Janša. Ljudje se spreminjamo, a eni smo se s tem pripravljeni soočiti, drugi pač ne. Zato je danes Dražgoška bitka postala priložnost za zanikanje, da smo se takrat borili proti tujemu okupatorju in domačim izdajalcem. Nič drugega ni v osnovi. Žrtvovana vas je nesporno tragična okoliščina in posledica, usode ljudi tudi. Toda Dražgoš zanikati ne morejo niti tisti, ki bi radi zgodovino obrnili na svojo plat. Milan Kučan in mnogi, ki bodo tja prišli, so seveda "rdeča cunja" za take.

Zgodovino pišejo zmagovalci. Dražgoše so zato tako moteče za nove zgodovinopisce, ker so bili takrat za vedno poraženi. Odkloni po vojni in med njo so nesporni, a temelj je tista Bičkova skala pod Jelovico. Na njej so bili partizani, pod njo tuji zavojevalci. Narod, ki svoje bitke skuša zanikati, prej ali slej izgine. Zato so Dražgoše v zadnjem času postale več kot so bile prej, ko si tam moral biti, da si dobil "partijski žegen" kot pravi za našo stvar. Danes tja gor nihče nikogar več ne sili.

V Dražgoše ljudje ne pridejo, ker morajo. Ampak, ker hočejo. Bitka, ki je ni bilo? Nič nimam proti takemu razmišljanju kardinala, ki seveda ni moj kardinal, ker ne hodim v njegove templje. Kaj pa bom storil, ko mi bo jutri nekdo (Branko Grims mi pride na misel, a naj oprosti...nikdar tega še ni naredil....) prepovedal, da grem taj gor? Ena rešitev vedno ostaje, ta je skrajna. Zato v Dražgoše nikomur ni treba, a vendarle moraš....