Messija sem v živo gledal "nevemkolikokrat". Čisto od blizu sem na kaki novinarski konferenci videl, da je drugačen - introvertiran. Iz sebe in v sebi in o sebi govori samo z žogo, ostalo je bolj ali manj naučeno za potrebe slave in denarja. Videl sem ga, kako je zabil gol v Rimu za zmago v ligi prvakov - z glavo. On, palček med angleškimi skakalci, je stal tam kjer je treba biti in skočil in zadel. Spremljal sem ga v Berlinu kjer je bržkone zadnjič "vzel" ligo prvakov pod svoje. Vmes sem videl ogromno "elklasikov" (največ zopet v Barceloni), a spremljal tudi, ali je kos našemu Janu Oblaku ipd. Čeprav sem na zelenici stal med treningom z Ronaldom, Roneyem, čeprav je bilo mogoče spregovoriti z Alexom Fergusonom, sem vedno vznemirljivost čarovnije doživel le z njim: pa Iniesta, Alba in še kdo od tistih, ki "božajo žogo" je moral biti zraven za popoln užitek. Ko je Barcelona na novem Arsenalovem stadionu po prvem polčasu bila na vrhuncu, so mi trdi, v svoje zaljubljeni ngleški novinarji rekli: "Kaj takega še ni storil nihče!"
Je vse to vredno 700 milijonov evrov? Ali morda pol tega? Ali pa samo 200? Berem spletno stran kluba s Tirolske, Swarowski jih obmetava s svojimi biseri. Ali pa tudi ne: vzhičeni so nad "nakupom" iz Kranja, iz Triglava. Trdijo, da je to super posel. Žan Rogelj, standardni slovenski reprezentant in kapetan Triglava v sezoni 2020/21 je pred dnevi prišel v ta klub. Za 10 000 evrov. Ker je nekdo v Triglavu s svojim neznanjem to omogočil. Pogodbe pa je treba spoštovati in zato Messi stane 700 000 0000, naš Žan pa 10 000. Trapasta primerjava? Ne: samo trg. Ta v športu zamegljuje vse. Zato sem vesel, da sem gledal Messija, ko je bil slaven samo zaradi tega kar zna. Ne zaradi tega, koliko je vreden. Zato sem rad gledal tudi Žana Roglja, ker se spomnim, da smo nekoč v Triglavu zanj rekli: "Vidiš, iz njega pa nekaj bo!"
