Dva asa slovenskega nogometa se poslavljata. V svojem slogu? Morda. Vsekakor pa nevredno statusa, ki sta ga imela v srcih navijačev. Molče. Jasno: z grenkobo, ki naj bi izvirala iz tega, da jima nis(m)o hvaležni in ju premalo obožujemo in cenimo in ....sploh. Mi pa v jok. V nogometu ni minulega dela - edina resnica in pripis k vsemu temu.

Pred nekaj meseci sem se pogovarjal z nekom, ki me je prej neprestano vabil na kavico in mi kadil pod nos, kako sem dober, pošten, pameten ipd. Potem sem povsem brez povišanega glasu jasno in glasno povedal, kaj mislim. Šlo je za nogomet, za Triglav, da ne bo nesporazuma. In je dotični utihnil. Preprosto - izginil. Pozabil me je poklicati, ko je bilo potrebno, zdaj mu seveda pozabljivosti ne morem očitati. Enostavno mu je matematika dala drugačen izid: se ne splača več z njim, pozabi ga, ni več pomemben, zdaj je kavica z drugimi bolj "prava poteza"! Zadevo sem sprejel kot logično posledico tega, da s(m)o ljudje koristolovci. In sem hitro zaključil tudi to zgodbo brez slabega občutka. Ljudje, ki jim je evro v življenju bog, pač sledijo svojemu bogu. Tako kot vsi mi svojemu.

Ampak: sem sam kaj boljši? Niti ne. Razlaga je zopet v molku. In zopet je nogometna in Triglavova in moja. Tokrat sem jaz obmolknil. Ker sem naenkrat ugotovil, da nekomu do pogovora z mano ni oziroma beži od soočenja, jasne in odkrite besede in - če hočete - kritike. Ker drugače vedno ostane moja zadnja, ker je vsak pogovor pač le potrditev moje sončne in njegove senčne vloge. In sem presekal v sekundi (kajpak: nezrelo, samozaverovano, egoistično, otročje ipd.): evo ti, prijatelj dragi, sonce! Naj te obsije, da ne boš v senci (moja je sicer bolj kratka...). In sem prepričan, da je bil moj molk bolj zgovoren kot, da bi še naprej oba imela napačne predstave. O sebi in drugih, jasno.

Ko sem odšel iz Triglava, nisem obmolknil. Vesel sem, če me kdo ogovori in jaz rad ogovorim koga. Zdaj sem na tribuni "kibic" in vlogo sem že dojel in sprejel. Je pa zanimivo, ko naletim na tiste, ki so napačno ocenjevali in ocenili, kdaj molčati, kdaj umakniti pogled, kdaj se potuhniti, kdaj pozabiti na kavice, ki so jih pili z mano in na moj račun. V čem je zanimivost? V tem, da na moji interni stavnici pred srečanjem z njimi dobivam stave na tekočem traku: bo pozdravil? Odzdravil? Spregovoril?

Molk je včasih zlato. V nogometu je sporočilo. Sam veliko in rad govorim, a največ se naučim ravno z molkom. Svojim in tujim.