Matjaž Kek, Pep Guradiola in od srede zvečer - Mourinho in Bojan Prašnikar. Vsaka zgodba prinese priložnost za razmišljanje. Od genialnosti do blefiranja in nazaj poteka življenje trenerjev, za katere sem od nekdaj verjel, da niso ne čarovniki, ne nesposobneži. In zato sem se vedno zavzemal, da jih klubi ščitijo in stojijo za njimi. Toda.... če ....vendar..../te besedice so tista meja med bleferji in geniji na trenerskih klopeh/ in ....žal.
Predpostavimo, da nek trener najprej doseže velik uspeh. Zanj, za klub, ekipo, okolico, medije. In potem ga to (kot pravijo na jugu) "prebaci". Preprosto težko dojame, kaj se je zgodilo in še njegova osebna usoda je vezana na to, da pač zasluži za kruh (o potici tokrat nič). In se odloči, da bo njegov uspeh zdaj nadgradil in v najboljši veri verjame v svoj trenerski genij. Hitro sprejema odločitve o igralcih in slogu igre, menja postavitev, igralna mesta, sodbe in ocene. Rezultat? Prejšnja kemija izgine, moštvo ni uspešno, porazi sledijo. Kako reagira klub kjer so še včeraj slavili skupaj? Najprej je na potezi njegov prvi nadrejeni, ki je odgovoren za delo ekipe, trenerjev, športne politike. Neprestano se s trenerjem posvetuje, mu svetuje, namiguje - "a se ne bi želel neposredno mešati"....Klub pa tone in se potaplja in pestijo ga vse hujše in vse mogoče težave. Zato je trener soočen z dejstvom, da včerajšnje sodbe ne veljajo, da včerajšnje ocene niso dobre, da...= po domače: je izgubljen in izgublja naprej. Nato se nadrejeni zgane in (najprej sramežljivo, a potem odločno) predlaga zamenjavo. Ker je to edini in logičen in normalen odgovor na neuspeh(e). In pri tem nihče o trenerju ne reče ene slabe, ni ne genij, ne blefer. Je le trener, ki v nekem trenutku izgubi kompas in nima rezultatov. Toda do menjave ne pride, ker nadrejeni nima organa, ki bi ga moral imeti. Trener ostane, nadrejeni tudi, igralci pa se pač menjajo, rezultati so slabši in boljši in na koncu je trener lahko uspešen ali neuspešen - zgodba se bo prej ali slej ponovila kot se je tisočkrat. Pri tem pa so različni tudi trenerji: eni vprežejo vse zakulisne možnosti za svoj obstoj, kofetkajo in lobirajo, lezejo v rit in ... drugi se sprijaznijo z eno od značilnosti trenerskega poklica in sprejmejo kritiko, tudi odstavitev jelogika tega poklica. Vse ostalo vmes pa navadno zasmrdi po klasični nogometni gnojnici. V naši zgodbi ostane nekaj vprašanj: kaj bi bilo, če bi bilo - to je klasični dvom. In nikdar ne veš, dokler ne ukrepaš. Za ukrepanje (priznanje lastnih napak, za soočanje z realnostjo) pa je treba imeti kup organov....
Slovenci in Arabci smo spodili Keka, ostal je velik gospod. Pep je zmagoval in izgubljal, ostal je velik gospod. Mourinho je odličen trener, zmagoval je vse živo - a nikdar ni bil in ne bo gospod. In naš Prale in trener iz naše zgodbe in vsi drugi trenerji? Želim jim vse dobro. In najbolj jim želim, da pozabijo, da so geniji in nikdar ne pristanejo na teorijo, da so bleferji. So le najbolj pokvarljivo blago v nogometu. Razen igralcev. In še: razen tistih, ki o njih odločajo!