Nogomet me je osrečil neštetokrat: ko smo s Triglavom in prej Primskovim Creino osvajali naslove pri dečkih, kadetih, mladincih sem bil neizmerno srečen. Ker je bil nogomet mladih tisti del nogometa, ki sem mu od nekdaj namenjal energijo, znanje, voljo, čas...Potem sem doživel neverjetno zadoščenje, ko smo s člansko ekipo osvojili 7.mesto v prvi ligi (2010/11) in tega ni presegel še nihče po osamosvojitvi.

Nogomet me je neštetokrat tudi užalostil: ko smo izpadali iz lig , a ne bi smeli....ko se nismo uvrstili, a bi se morali...ko so me razočarali tisti, ki sem jim verjel...Imam to sposobnost, da ločim zrnje od plev, zato sem najmanj verjel in verjamem funkcionarjem, raznim trgovcem z nogami in podobno. A vse to je bilo del let in časa v in ob nogometu.

Vmes sem obiskal ogromno odličnih tekem v tujini in doma. Šel sem na tekme ob vaška igrišča in na finale svetovnega prvenstva ali lige prvakov: to je bila moja strast, ljubezen do nogometa. A letos sem že zapisal tole:

Bilo je 16 mesecev nazaj. Ko se je nakazovalo, da bo nogomet tokrat pomemben le zaradi promocije enega človeka. Pismo, ki sem ga poslal marsikomu, je bilo prezrto - ne prvič, ne zadnjič. A danes je postalo še kako aktualno po sposočilu, ne vsebini: nogomet je ugrabljen, pristal je v krempljih tistih, ki niso in ne bodo nikdar del tega športa. So le pijavke, ki iz nogometa isesavajo dušo, bistvo, vsebino, srž.

Rdeči karton in pomilostitev sta namreč le zadnja zunanja pojava dejstva, da se moram nogometu opravičiti. Nisem več njegov, niti ni on moj - tako kot je v času največje svetovne nogometne prireditve. Le komiliko milijard ljudi danes zadnje dogodke jemlje kot žalitev nogometa, kot teptanje njegovega bistva in sporočila. Vse življenje sem bil vsakomur pripravljen razložiti, zakaj ima toliko ljudi nogomet za preslikavo življenja: kot v vsakdanu želimo zmagati proti bogatejšim, vplivnejšim, močnejšim - tako v nogometu to še lahko doživimo. Ker je to šport, ki premore Zelenortske otoke in še kakšne junake vedno in povsod! A so meje in omejitve. Ko samodržci posežejo v to človeško upanje in hotenje premagazti tistega, ki ga ne smeš premagati, je z nogometom konec.

Od tu naprej je v bistvu prav vseeno, kdo bo prvak in kdo ne. Ker je poraženec znan: to sta samodržec čez lužo in njegov inantilni vazal, ki naj bi vodil svetovni nogomet. Iz tega športa milijonov po vsem svetu se trudita iztrgati srce in dušo in razum. In kar je najhuje: na zelenici bodo zdaj prav vsi proti nogometašem, ki jim nekdo hoče pomagati kot ni še nihče nikomur. Oni so prve žrtve, milijarde navijačev, ki so zdaj proti njim pa upajo, da bosta samodržca na koncu poražena - žal morda tudi na račun nogometašev iz dežele gostiteljev.

Kaj je boj proti velikim (v mojem primeru tudi - visokim...) sem dojel in sprejel skozi življenje in zlasti skozi nogomet. Ko sem pomagal nek majhen klub v majhni državi narediti velik, so se tudi tukaj zganili tisti, ki se imajo za vladarje. Ko se to zgodi na svetovni ravni, pred očmi vseh nas, je čas za opravičilo nogometu: če ga ni dokončala milijonarska mrzlica, če ga ni ugonobila tržna miselnost, če ga ni uničila konkurenca - se je uničil sam. Bolje zapisano: uničili ga bodo tisti, ki v njem vladajo in želijo vladati.

Marca 2025 sem napisal nekaj kar sem čutil, danes tudi. Ni lahko, ko umira ljubezen, ko izgubljaš nekaj kar si imel neskončno rad. Ampak: nogomet umira....

Miran Šubic, ki se sramujem sveta, ki je sposoben uničiti tudi najbolj pomembno nepomembno stvar na svetu.