Se spomnite slovitega filma Maratonci tečejo častni krog in odpiranja oporoke staroste slovite družine pogrebnikov? Potem, ko je glava družine umrl "tik pred koncem življenja", so dični nasledniki prinesli najprej vsaj dve lažni oporoki. Nato v tretji najdejo zapis, ki jih vse osupne: pokojni je vse zapisal v oporoki - samemu sebi!
Če smo se tam smejali, imamo zdaj Kranjčanko, ki se je (sama sebe) predlagala za komisarko v imenu Slovenije in naz Slovenijo. Naša, Kranjčanka, domača, poznana!? Smo veseli, se smejemo? Ali jokamo? Ali pa nas sploh ni presenetilo, ker poznamo kranjsko sceno? In se spomnimo, kako je bila za koga in potem proti komu in kako je delovala v nekaj skupinah, strankah, listah ali kakorkoli že rečemo! Potem pa nas namesto ponosa, ker bo Kranj lahko dal evropsko komisarko, lahko oblijejo solze. V politiki je verjetno logično, da predlagaš na najbolj donosno funkcijo sam sebe. Verjetno je to celo dostojno. In verjetno se to da izpeljati z igrami in taktiko in zakulisjem.
Govori pa to o značaju ljudi. Kajti ne boste verjeli: tudi politiki so ljudje. Lahko si recimo politik, ki vsak večer spi v tuji občini, a vodiš tisto kjer si stalno prijavljen. Nič pretresljivega, a morala, morala...? Lahko si politik, ki preko delovanja v občinski politiki polniš žepe svojim komanjonom in morda tudi tako posredno sebi. Pa naj gre za krajevno skupnost, naročilnice za svetniške skupine, kadrovanja naših in še bolj naših in tako naprej....
Naj nas nič ne čudi, da je Kranjčanka kot rajnki Pantelija v slovitem filmu predlagala sebe. To je samo še ena logična in naravna posledica okolja kjer taki kadri dobesedno cvetijo, se razraščajo in vedno znova tečejo svoje častne kroge. Kranj je dal Evropi najboljše kar ima!