1.aprila 1982 sem se zaposlil pri Dnevniku kot mlad novinar. Pet dni kasneje sem odšel služit takratni armadi. Drugi časi, drugi ljudje, druga država, isto podjetje. Isti časopis. Trideset=30. Let. Neprekinjeno. Pri istem časopisu, skoraj enako delo. Vmes se je zgodilo marsikaj, zamenjali smo dva družbena reda (bili pa na poti v tretjega, komunizem), dve državi, dve valuti (in imeli tretjo kot nekakšne bone) in še bi lahko našteval. Kot novinar sem doživel marsikaj, (žal) prizadel veliko ljudi, komu tudi kdaj pomagal. Ves čas s premori sem živel tudi nogomet (žal prevečkrat na škodo družine) in tako se je na lepem zgodilo leto 2012 in - 1. april. Malce sem se potuhnil, premislil, sklenil in odločil.

30 let pišem Dnevnik. Delčke časopisa. Medija, ki je doživel napad svetovnega spleta. In zato časopis kot tak izginja. Naj z njim "izginem"!? Naj se umaknem v lastno zadovoljstvo in čakam pokoj(ninsko reformo)?

Odločitev sem sprejel zase in za vse druge in za ves svet (no, ja...): TRMA OSTANE! Še več: obstane. In še več: se razvija. In še največ: postane del tistega, kar je bil Dnevnik ves ta čas. Oblika in vsebina izražanja, nekaj osebnega, a tudi splošnega. Trma, kranjska trma torej. Nekaj, kar si je že utrlo pot izven gole anonimnosti, a ima še res ogromno, nešteto priložnosti in možnosti. Zato sem iskreno vesel, da se s trmo družim in jo imam za še enega svojega "otroka". Kajti sin in hči, marsikaj v nogometu, nekaj (tu sem res selektiven) časopisnih izdelkov, nekaj drugih posebnosti - in zdaj TRMA. To so torej moji otroci in z njimi skušam nekaj povedati. To je vse.

In še obljuba, obljubica:vztrajal bom. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo in kako in kje in kdaj, bom trmaril naprej. In se lotil še marsičesa, da bi trma postala še bolj moja in še bolj naša.

Dovolj obljub in dovolj besed. Oprostite: besed ni nikoli dovolj. So moje orodje in orožje. Vendar pa potrebujejo dejanja kot vzrok in posledico, kot življenjski prostor kjer besede živijo, delujejo, učinkujejo.

Torej, zdaj bo šlo zares. Ni predaje, ni umika. Po 30 letih sem še vedno mladostno vznemirjen: nekaj se bo dogajalo. Sprejel bom vse posledice, vse kar trma prinaša. Bodite z njo, če vam ustreza ali bo ustrezala. Če se ne boste zmenili zanjo, nič narobe in nič hudega. Trma je trma sama po sebi.