Tik preden se zamenja letnica na koledarju, ljudje navadno napravimo obračun. Eni bolj zavzeto, drugi le površno, eni zavzeto in odločno, drugi bolj prikrito, nekje v sebi. Sam si dovolim del tega (nekaj vedno ostane v človeku skrito) deliti še s kom. In se spomnim nekaj fragmentov, ki jih tako ali tako ne bom pozabil.

Prvi je vsekakor občutek, ki sem ga še s kom delil v Stožicah in vse kar je temu sledilo. Kako smo zmagali in obstali v prvi ligi in kako so nam to skušali odvzeti. In nam odvzeli. In vrnili. In lagali. In manipulirali z mano, klubom, nogometom. Ena najbolj umazanih zgodb v zgodovini slovenskega nogometa, nedvomno. Na koncu je o njej ena največjih pravnih avtoritet povedala povsem jasno: nezakonito, škodljivo ravnanje do kluba! Vmes pa sem stopil pred celotno člansko ekipo in trenerje in priznal, kar pravzaprav ni bilo treba priznati, ker se ni zgodilo. Vmes sem doživel nogometno lustracijo, ki ji ni para v Sloveniji, dvajset let po osamosvojitvi: veljaki krovne zveze so postavili klubu jasen ultimat, da me morajo odstraniti, da bi...

Drugi občutek je tudi nogometni, ker sem sam sebi pljunil v obraz. Že pred leti sem sklenil, da ne bom nikdar v nogometu imel več "voljene funkcije" in svoje direktorovanje sem vedno razumel kot vodenje podjetja kjer lahko "dobiš tudi nogo". Po vseh kolobocijah z ljudmi, ki so vodili, naj bi vodili in vodijo klub, sem na koncu dojel svojo poglavitno napako: zaradi tistega, kar mi je pomenil klub, sem izgubil stik z realnostjo in ogrozil svoja načela. Nisem se dal odstraniti iz kluba, a nisem dojel, da z lažnivci in strahopetci (pa naj bodo zunaj ali znotraj) in hinavci vendarle ne morem delati. Da moram nekje nekoč v nekem trenutku in nekem položaju reči "ne"! In pri tem pozabiti, kaj sem delal do včeraj in preprosto odpreti novo poglavje svoje življenjske knjige. Ne bom pisal o stranskih okoliščinah te zgodbe in ljudeh, ki so zame eno samo človeško razočaranje. To naj ostane kot tisto osebno občutje, ki ga delim s sabo. A sposobnost, da v nekem trenutku presekaš vozel, mi je k sreči ostala. In nikdar to dejanje ni prinese vsem in vsakomur le dobro ali slabo. Prinese pa olajšanje. Še zdaj ga čutim.

Obe opisani občutji sta nogometni. Zame je bil nogomet (in je tudi še) najboljša odslikava življenja kjer so zmage in porazi in...Zato je inventura 2011 toliko lažja. Vprašati sem se moral in se moram in se bom moral: s kom, kje, kako, kdaj živim. In odgovori me vodijo naprej. Srečno!