Vsak dogodek je osebna zgodba. Triglavova hoja po mukah v sezoni 2011/12 ima zgodovino, ki jo seveda vidim sam po svoje. Vsakdo ima o tem pravico trditi kar hoče. Toda sam imam možnost, da svoj pogled zapišem.

Ko sem leta 2002 dobil vabilo, da po "zafurani" prvi ligi pridem v klub, sem se zaklel, da bom vedno le "najeta delovna sila" - direktor kluba, ne funkcionar. Plačilo za delo mi ni bilo pomembno, vsekakor pa ga nisem in ga ne bi odklonil. A vedno po načelu: najprej za druge, potem zame. Najprej je bila za vse nas druga liga "polna kapa" - še to bi kmalu zapravili v Zavrču. To nesmiselno tekmovanje z vsega 27 tekmami je tako, da si hitro na dnu ali na vrhu. Ves ta čas sem poslušal, da nočem prve lige, da sem nesposoben za prvo ligo, da je treba dati klub v roke pravim ljudem ipd. Tolažili smo se z mladinskima pokalnima naslovoma, bili smo prvaki do 12 let, na naša vrata so začeli trkati znani evropski klubi. In pri tem smo - spretno in srečno - uveljavili svoj način dela. Najbolj neuspešni smo bili pri tem, da bi privabili k sodelovanju gospodarstvo, politiko, medije, več navijačev. Iskreno: za tiste,ki kažejo svoj primitivizem in nekulturo mi ni bilo hudo, za vse druge pristaše pač. Potem se je zgodil Interblock, ki je bil v kvalfikacijah favorit. Spretno in srečno, a zasluženo smo postali prvoligaš.

Zdaj je leto 2012, v bistvu lahko sklenem desetletnico dela v Triglavu. Upam, da bo na Dobu moštvo zmoglo premagati samo sebe in nasprotnika in potrdilo prvo ligo in nogometni Kranj obdržalo v eliti slovenskega nogometa. Nič me ne moti, kako Triglav vodijo drugi - pošteno pa zapišem, da me je sram zanje, če me "lustrirajo" iz nogometa in kluba, ker se me bojijo. Ali sem jim preprosto nadležen. Ko sem bil v klubu in nogometu, sem živel od zanikanja, ponižanja, omalovaževanja - to so bili odlični motivi. Ko smo cilje dosegli in presegli, je bilo mojega zadovoljstva manj: zame je bil vedno primaren boj z močnimi, premočnimi. Spoznal sem ogromno ljudi, drugi so (s)poznali mene. Zato Triglavu in moštvu in stroki in vodstvu želim, da zmagajo v Dobu in ohranijo prvo ligo. Kajti klubski interes mora biti nad osebnim zadovoljstvom, ambicijo, kariero, hotenji ipd. Če to zmoremo, smo na pravi poti.

V zadnjih dneh me mnogi iz kluba sprašujejo, kdaj se bom vrnil. Lepa glasba za moja ušesa? Morda, kakor komu. Vendar pa je treba povedati tudi nekaj drugega: ko sem odhajal,kakšnega posebnega poskusa, da bi ostal nisem zaznal. Še več: na skupščini kjer me je sedanje vodstvo sramotno želelo prezreti, se ni nihče oglasil in rekel: "Saj gre, toda naj gre dostojno!" Vsi so dali rep med noge, kot se temu reče. Sem sam od koga kaj pričakoval ali celo terjal? Kje pa! Tistim, ki so bili tako rekoč dolžni javno in jasno in glasno stopiti na mojo stran z dejanji, sem svoje povedal. Za vse ostale velja samo ena diagnoza: klub ostaja, ljudje se menjajo. Jaz sem se zamenjal sam.

Zakaj to pišem pred Dobom? Če pademo v drugo ligo, bo to izključno naša krivda. Vse nam je šlo v prid (navkljub pomanjkanju denarja, kadrovski stiski). Sedanje stanje v nogometu je poštenemu in skromnemu Triglavu pisano na kožo. Zato sem bil v soboto jezen, razočaran in žalosten. Najraje bi šel v slačilnico kot nekoč (kako so mi to očitali in zamerili, danes pa...) in povedal vsem in vsakomur, da se tako ne igra za klub na odločilni tekmi. Nekaj minut pred koncem sem raje odšel. Ko sem se oddaljil od stadiona, me je prešinilo: po dolgih dolgih letih in neštetih porazih za enega vendarle nisem kriv. Zato takoj priznam, da tudi za zmago v sredo nisem zaslužen. S tem sem namreč že v preteklosti imel dobro izkušnjo: nikdar se nisem skril ob porazih, ob zmagah pa velikokrat!