Tole je za nekaj časa zadnji zapis na tej strani. Toda: oktober bo dober! Trma bo še bolj trmasto vztrajala na že doseženem in presenetila z dodatno vsebino, novostmi. Vsaj tak je cilj. Do takrat pa bo potrebno vse to umestiti na stran, ki je že našla okoli 300 rednih bralcev, brez reklame, od ust do ust...

Za konec pa vendarle še o vrednotah. Zadnjič o nogometnih in človeških. Danes je namreč dan za polivanje gnojnice po nogometaših in taktiki in napakah in vsem kar zraven sodi. Na politiko in fuzbal se vsi spoznamo, o tem ni dvoma. Res pa je, da le malo kritikov opozarja na krizo, ki ni povezana s tem, koliko imaš v denarnici. Povezana je s temeljnim razumevanjem življenja in povezana je z lestvico vrednot. Trdim, da slovenski nogomet boleha za tem in je reprezentanca samo zunanji simptom. Konec koncev: kako gre z zdravljenjem naših lig, koliko vlagamo v nogomet mladih, kako je z objekti...? NZS kot krovni usmerjevalec in urejevalec v nogometu? Vsekakor: a z manj nepotizma, klientelizma in z več ljudi iz nogometa v nogometni vladi! Za to se bom vedno zavzemal, ker trdim, da je bistvo zdravo, dobro, za dva milijona ljudi - zelo dobro. Norvežani imajo dva tisoč klubov, 100 000 igralk in še več kot 200 000 igralcev. Naša primerjava s smučarji je torej - klavrna.

Vrednote v nogometu so ključnega razvojnega pomena. Denar pride in gre, uspeh zamenja neuspeh, to so življenjski in nogometni cikli, zakonitosti od nekdaj. Toda sprejemanje, spoznavanje, dojemanje temeljnih vrednot je stalnica. Ali delaš z mladimi, ali pa ne delaš. Ali vzgajaš lastne igralce in trenerje, ali pa jih ne. Ali delaš transparentno ali pa ne. Ni vmesnega, ni blefiranja, ni skrivanja. Zato nas mora tako kot v življenju nasploh boleti hinavščina, klečeplazenje, zahrbtnost. Proti neznanju se lahko borimo s šolanjem, delom. Proti človceka nevrednim pojavom v slovenskem nogometu pa gre težje. In žal je treba ugotoviti, da so najbolj poklicani za vodenje nogometa padli na izpitih. Nismo postali pravi šport v javnosti (delo z mediji je katastrofalno), nismo postali pravi šport za gospodarstvo in politiko (preveč je predalčkanja in ločevanja, nogomet je nad tem). In sami sebe uničujemo z vodilnimi kadri, ki so prepolni samih sebe, svojih navideznih veličin. Ko ta epidemija zajame reprezentanco, čuti vsak Slovenec. Ker nogomet (uspeh ali neuspeh, ni pomembno) vedno izzove največ ljudi, največ reakcij, čustev, sodb...

Goli padajo na igrišču, a tekme se odvijajo tudi izven zelenih travnikov. Žal NZS ob vsem tem ne jamči več za prave vrednote oziroma se zanje zavzema tako, da nogometni narod tega ne čuti. In zato so fantje na igrišču manj krivi - so le proizvod družbe in nogometa kjer prave vrednote izgubljajo ceno kot Slovenija tekme. In prav je, da nas to prizadane in boli.

Na svidenje v oktobru!