"Ti, a veš, da bo tisti novinar zaslužil sto jurjev!? Ja, ker župana pozna...saj ne bo nič delal, le druge bo pljuval s svojim pisanjem!" je dialog, ki smo si ga sicer izmislili, a je zagotovo bil prisoten in je prisoten v kranjskem okolju. Nič narobe, ljudje se o ljudeh pogovarjajo! Ampak: kako prikladno je gledati v tujo denarnico, kajne? Iz tega zraste silno priljubljeno gorenjsko rastje: foušija, imenovano. Zakaj pa ne, tudi to je del naše folklore, vsakdana...
Pa je še en "tošel", ki ga vsi napademo, če se le da. Naš, mestni, občisnski, skupni, proračunski. In pri njem vsaj nekaj ni več mogoče: skrivnostnost. Vsak račun, ki je plačan, je javen. Tudi to pišemo zato, ker smo sami prvi v vrsti za javnost plačevanja iz mestne blagajne. A so še druge okoliščine okoli javne blagajne: kdo vse in zakaj vedno on in kako vedno on dobi posle vsako leto in vedno znova, nekdo pa nikoli? Jasno in brez sprenevedanja in zopet z metlo pred lastnimi vrati: oblast si za svoje sodelavce izbere tiste, ki jim verjame, jih pozna. Logično.
A ob vsem tem so ključni mehanizmi, ki delujejo pa precej bolj skrito od plačevanja računov. Gre za človeški faktor. Najprej županov (brez izjem), ker je vsak župan (upajmo....) najprej človek. A potem je na občini (povsod po Sloveniji in v Kranju) še precej takih, ki imajo moč "urejanja zadev" pri dobaviteljih, izvajalcih in vseh ostalih, ki od občinskega denarja živijo (živimo...).
Smešno bi bilo slišati politika (tudi kranjskega), če bi izjavil, da je temu konec. A je nekaj drugega zelo pomembno: ali sploh kdo ve, kdo komu kaj plačuje pri - na primer - 60 milijonih proračunskega denarja? In zopet z metlo pred domač prag: za koga vedo vsi, da bo dobil npr do 20 jurjev iz mestne blagajne po pogodbi...in za drugega nihče nima pojma, kako mu leta in leta uspeva poslovati z občino(ali državo, ali....)?
V Kranju je zdaj narejen korak k preglednosti. Ta je dobra zato, ker maske padejo. In ker naenkrat ni več toliko tistih, ki vsak pri svojem malem lijaku gledajo, kako curlja....komu in zakaj pa je že druga zgodba!