Pojav "copkanje" je klasika: volitve se bližajo in mnoge premamijo - stolčki. Taki in drugačni, vsekakor z zajamčenim vplivom in tudi kakšnim evrom. In tako se je oglasila stranka, ki je v tem okolju dejansko že preteklost, ne ravno neboleča. Kako je pijani župan v sekundi zapravil svoj ugled, je znano. Kako pa so tekli posli v času njegovega vladanja, smo pisali tudi na Trmi. Potem je Trilar odšel ali pobegnil ali poniknil in skušal skupaj z Alenko Bratušek s "trojanskim konjem" v katerem je bil Iztok Purič, še naprej vladati. Uradno pa je stranko prevzel Gorazd Copek, ki nam zdaj - občanom in občankam - piše. In o čem politiki radi pišejo? O svojih - zmagah. O svojih - zaslugah. O svoji - resnici. Copek bi nam lahko poslal prazen list, a se je Več za Kranj odločila drugače: poslali so nam tisto, kar naj bi bilo njihova odlika....
Kakšna zmota. Nikdar ne bi zapisal, da v štirih letih ni bilo storjenega nič dobrega. A Boštjan Trilar in ostali - na primer - v "politično telovadnico" v domačem kraju ne morejo na rokometno tekmo. Ker jih tam ne morejo igrati, kertelovadnica ni dvorana. Pa so jih čakali (tekme!) desetletja. Toliko o projektih, ki so bili znak časa stranke, ki je lastne temelje popackala z drekom političnega vsakdana. Sloviti kodeks je bil "otrok" te stranke: jamčil naj bi načelno in pošteno politiko in politike. Pa je prvi bivši župan mimogrede plačal nekaj evrov iz naših žepov študentki, ki je zanj delala med kampanjo. Zalotili so ga in konec je bilo zgodbe o Trilarju - brezmadežnem politiku. Da o pijančevanju z občinskim uradnikom in gasilcem ne pišem: Več za Kranj je podprla Trilarja, ki bo šel v zgodovino z izjavo, da "se je zaletel kot občan, kot župan pa dobro dela". Še zanamci se bodo muzali: takega sprenevedanja pa še ne!
Zakaj zopet vlečem na dan grehe iz preteklosti? Zakaj pišem o stranki, ki je v zadnjih treh letih malo kdaj skušala nagajati iz opozicije, ki jo tvorijo Trilarju prijazni liki (mnogi z obilico političnega masla na glavi)? Ker so me nagovorili, izzvali. Ker bi radi od nas, da je belo črno - oni pa Kranja vredna politična sila, ki je in bo....no,ja: za bruhat. Resnično. Pa sem prepričan, da je to šele začetek, ker je politika magnet, oblast pa slast. Če se taki vrnejo, smo res tepci, ko oddajamo glasove v skrinjice.
Copkanje je torej poskus, ko marginalni politik lokalne scene skuša preseči sam sebe. Gospoda se spomnim po prizoru, ki mi bo za vedno ostal v spominu. Peter Prevc je na višku uspehov v vlogi nacionalnega božanstva prišel v središče Kranja. Stotine otrok so čakale na podpis ipd. - za železno ograjo, na varni razdalji od tistih, ki so lahko Prevcu stisnili roko ali izprosili avtogram ob odru. Med takimi je bil tudi Gorazd Copek in njegova otroka, Ki sta v praksi doživela, kako je, če si pri koritu.
Elita kranjske politike? Uboga otroka sta prejela jasno sporočilo, kdo je za ograjo in kdo na odru. To je "copkanje".