Strahotna je moč oblasti, ki nima duše. Niti srca. Le tiste črne rokave kot uradniki v času Marije Terezije. Ali pa še kasneje. Ko ljudje vstopijo v to združbo na Slovenskem trgu (in vse podobne stavbe na tem svetu), se zdi, da jim med vratu ostane duša. Človeška in vsakdanja.

Kako je mogoče, da nekdo z dušo in srcem za svoje mesto, svoje okolje in življenje okoli sebe "zradira" neko vas tako, da odstrani table, ki jo označujejo od nekdaj? Je cilj zapleten in ga ni mogoče ali ga ne smejo ali ga ne upajo povedati ljudem, ki tam živijo in vsem nam, ki bomo še vedno šli na Rupo in bo ta vasica med Primskovim in Kokrico obstajala, ko teh uradnikov ne bo več?

Formalno bo vse v redu. Vsem predpisom bo zasoščeno. Le ljudje se sprašujejo, kje zdaj živijo? Na Rupi ne več. Je Rupa zdaj ulica ali niti to ne? Kaj je pri tem najhuje: na Slovenskem trgu 1 znajo obvestiti, če kdo od občinskih = mestnih veljakov "krivo stopi". Ko se "zgodi ubijanje Rupe", je molk. Plačujemo famozne uradnice, ki naj bi slutile (da bi vedele, je preveč pričakovati), da ljudi zanima še kaj razen početja župana, podžupanov in kar je še takih? Da jih morda zanima, zakaj so izginile table in dejansko Rupe sploh ni več?

Za njih in take je vas pač tabla. Če je, vas obstaja - če je ni, vasi tudi ni. Ljudje na Rupi so bili pač soočeni s tem, da Rupa ni ne vas, ne ulica, ne zaselek. Ker so nekoč neki merilniki nekje zaznali, da si Rupa ne zasluži biti vas(ica). Da je nihče noče, da je nihče ne brani, da je prepuščena tistim, ki snemajo table.

Jaz bom še šel na Rupo. Ker sem od nekdaj bil malo navezan na to vas. Ker sem si včasih celo rekel, da bi tam rad bil. Ker je lepa, ohranjena. Je potem čudno, če ministrica te oblasti tam želi pozidati kmetijsko zemljo? Ni. Pa to so le podrobnosti, ki ne odtehtajo dejstva, da so tam bili in so ljudje. Tabla Rupa je bila za njih pomembna, ker tam živijo. Ne zanima jih statistika in paragrafi: oni živijo vsakdanje življenje, ki pa je zdaj padlo kot so padle table. Ni vredno pojasnila, sporočila, zakaj se je to zgodilo točno 26.7.2023 !

Danes pišem o empatiji, ki jo Prešernovom mesto ne premore ščepec, da bi nekdo v imenu tega mesta pozdravil, da imamo novo razstavo. Dodajam empatijo oholih uradnic, ki o utripu Kranja pojma nimajo, ker morajo služiti liku in delu tega ali onega politika.

Moj predlog: s Slovenskega trga lepo peš na Rupo. Še obstaja pa table gor ali dol. Če ne veste, kako do tja, Trma.si vam je na voljo.

Miran Šubic, ki sem nekoč živel blizu Rupe, ki je bila zame vedno vas in vedno bo....