Potem, ko je tisoče in tisoče smetnjakov naložil na smetarski tovornjak, je na stara leta prijel za metlo in pometa kranjske ulice. Neopazen. Mogoče. Nepomemben? Nikakor. On je mesto. Ko smo ga srečali na Bleiweisovi, je delal svoje delo s tistim mirom, ki ga lahko samo občuduješ. Gre za povezavo zadovoljstva in odgovornosti, za poslanstvo.

Velike besede za smetarja in o smetarju? Ne, take kot si jih zasluži. Ker je njegovo sporočilo tako očitno, da ga mimogrede prezremo: v hlastanju za vsem kar nam vsakdan prinaša, je njegova umirjenost tako očitno v neskladju, da kar sili človeka, da se ustavi, ga kaj vpraša....Klepet je bil kratek in samo nečesa v njem ni bilo: jamranja....Plača? Kar gre. Pokojnina? Bo v redu. Delo na vročini? No, saj ni tako hudo..

Vojko Tutić štiri desetletja čisti Kranj. Na misel mu ne pride, da bi v tem videl kaj drugega kot svoje delo. Zato je tako pomemben in zato je legenda naših ulic. Kdor je sposoben takega odnosa do življenja in dela, je zadovoljen. To pa je občutek, ki ga mnogi, ki se v najdražjih vozilih vozijo mimo smetarja, ne morejo ne kupiti, ne plačati, ne imeti.

Trdimo, da je takih ljudi med nami veliko. Da so posebni in dragoceni. Da so Kranj.

Miran Šubic, urednik Trme